Top Stripper? Kdo so to? Do še pred nekaj meseci je ta ljubljanski bend deloval praktično v anonimnosti, nato pa februarja z izdajo prvenca in promocijskim nastopom v Oto baru hitro našel soje mesto v zadnja leta še kako aktivni domači podzemni had rock sceni. Na medmrežju se o njih ne da izvedeti prav veliko. Nastali so na pogorišču skupine Rockolution, ki se je vejetno nekateri spomnite po nastopu njihovega frontmana Jimmyja v eni od oddaj na komercialni televiziji, kjer iščejo nove talente. A od takrat je preteklo mnogo vode, Rockolutin so razpadli, na njihovem pogorišču pa je zrasla nova zasedba, Top Stripper. Fantje so za tri, štiri leta starejši in bogatejši za nekaj predragocenih izkušenj, še bolj kot same izkušnje pa sta dobrodošla delovna vnema in (očitno) dober ekipni duh, ki sta se v relativno kratkem obdobju delovanja mladega kolektiva kapitalizirali v obliki prvenca z naslovom »High Heels Avenue«.
Mini krila, visoke pete, v eni roki viski, pod drugo mično dekle – Top Stripper sledijo filozofiji hard rock razvrata osemdesetih. Kaj je lepšega, kot v Los Angelesu igrati pred polnim avditorijem napol golih deklet in uživati brezskrbo življenje kot rock zvezda, se skozi album sprašuje peterica, ki pa kljub navidezno prežvečenim temam zvokovno ne sledi tipični šoli kalifornijskega hard rocka, pač pa so fantje njegov vonj začinili z ščepcem bluesa. Dobljena kombinacija deluje kot silno všečen miks in skupino oddalji od kopice podobnih kolektivov na sončni strani Alp, ki v svojem izrazu ne posedujejo niti trohice lastnega intelekta, pač pa so ukalupirani v vodah generičnega glam rocka. Top Stripper s prvencem »High Heels Avenue« dokazujejo, da je kljub izpetosti žanra še vedno mogoče najti svoj prostor pod soncem, vsaj kar se slovenskega glasbenega prostora tiče. Njihov moto »The soul of blues, the heart of rock n' roll« jih opisuje prekleto dobro!
Nedvomno so fantje mladost preživeli ob oslušanju hard rock velikanov tipa Guns N' Roses in Mötley Crüe, kar je slišno ob njihovih udarnejših komadih Girls in LA City, sploh pri uvodnem riffu slednjega se v misli prikrade podobnost s Sweet Child O'Mine (G n' R). Vodilni kitarist Jure Demšar pač ne skriva, da je Slash eden njegovih glasbenih idolov. Večino albuma pa kljub temu sestavljajo nekoliko zahtevnejše kompozicije (o čemer navsezadnje priča že povprečna dolžina komadov – pet do šest minut), ki z igro vokalnih akrobacij in kitarske podlage zadanejo žebljiček točno na sredino glave! Skladbe Gone With The Train vsebuje vse Top Stripper atribute: vokalno gala predstavo Jaše Šabana, umirjeno inštumentalno podlago, ob kateri nam misli zaidejo vse do neskončnih prerij divjega zahoda, ter energičnejše vrhunce, kjer na plin pritisneta tako kitari kot tudi dinamična ritem sekcija. Jaša je neverjeten! Njegov vokal poseduje močno karizmo, zato v strukturnem skeletu zaseda izredno pomembno vlogo, v komadih Gone With The Train ter Cryin' Over Love se predstavi celo kot osrednji steber kompozicij ob samih vstopih v komada, kar je iz strani vokalistov zelo redek pojav. Jašinih vokalnih akrobacij in prirojenega občutka polaganja verzov na inštrumentalno podlago se ne bi sramoval niti sam David Coverdale v svojih najboljših letih! Po grajenju vzdušja in celo sramežljivemu spogledovanju z vonjem ameriškega juga so Top Stripper zagotovo otrok ameriške šole rocka, zaradi »ZZ Topovskega« bluesovskega šarma v kitarski igri občasno na moč spominjajo na unikat Cinderelle (obdobje albumov »Long Cold Winter« in »Heartbreak Station«), seveda s to razliko, da delujejo v postavi surovih rock inštrumentov, brez klaviatur.
Lepo zaokroženemu skupku sedmih komadov sta dodani še dve bonus skladbi. Popolnoma akustični skladbi Daisy Darlin' in Cold Comfort po Mr. Big principu balade To Be With You sta nastali z jasnim ciljem osvajanja ženskih src (in drugih delov telesa), gola aranžmaja pa še enkrat več v prvi plan potisneta Jašin sofisticiran čut vokalne interpretacije, to pot tudi ob močnejši back vokalni podpori ostalih članov skupine.
Slaba stran albuma je njegova produkcija. Resda Top Stripper za hard rockerski kolektiv ogromno pozornosti na račun prvinskega rock'n'roll šusa namenjajo postopnemu grajenju vzdušja, še vseeno pa to ni izgovor, da njihove kitare zvenijo kot nedolžne čebelice. Jasno, izdaja albuma je projekt, ki zahteva tudi finančni vložek, ki pa si ga bend na začetku svoje poti težko privošči, zato jim produkcijske površnosti ne gre zameriti, še manj pa osiromašenega izgleda albuma (v dobesednem fizičnem smislu).
Top Stripper so z albumom »High Heels Avenue« dokazali, da se da s kreativnim pristopom še vedno ustvariti izdelek, ki zveni sveže in razigrano. Morda res ne v svetovnem merilu, vsaj v slovenski podzemni hard rock sceni pa so z nekoliko samosvojim bluesovskim pristopom Top Stripper zagotovo prijetna popestritev. Fante razganja od idej in ni vrag, da bodo v bodoče svoj talent s pomočjo izkušenj lahko razvili v še večje karierne uspehe. Če bodo le vztrajali na začrtani poti.
na vrh