Hexenbrutal ni več neznanka na slovenskem alternativnorockovskem glasbenem podzemlju. Deset let obstoja, dva studijska albuma, kopico koncertov po klubskih prizoriščih Evrope, katero sta duo Hexen in Brutal prečesala po dolgem in počez. V jesenskem obdobju leta 2013 se je izkazala priložnost da nastopita Hexenbrutal v sklopu oddaje Izštekani na Valu 202. Industrialni noise šundr, ki je nekako okarakteriziral večino avtorskih dejanj skupine do tega dogodka, je nadomestila unplugged različica, kar je glede na hrumenje in brnenje, poznano za duo, dopuščalo mnoga ugibanja kakšno vrsto glasbene provokacije pripravljata Hexenbrutal.
Izštekana variacija se je izkazala za uspel poizkus in skupina se je odločila, dne 22.02.2014, da ponovi izkušnjo tudi v prostorih murskosoboškega kluba MIKK. Na domačih tleh torej. V novi intimnejši različici. K sodelovanju je duo vpoklical Miho Kavaša. Možakarja, ki je sicer član zasedb Ethnotrip ter Mlada beltinška banda. Skupina je tako smiselno prerasla v trio.
Glasba skupine Hexenbrutal dobiva ob integraciji Mihe Kavaša nove dimenzije. Širi in izpopolnjuje izrazni domet samega glasbenega dosjeja zasedbe. Ni več uganka, da se oprijemlje glasbe moment tradicionalnega ljudskega izročila prekmurske glasbe. Violina, pa tudi harmonika, »po cigansko« zacvilita in to ni nil neobičajnega, če se ozremo na dejstvo iz kakšnega glasbenega okolja izhaja Miha Kavaš. Torej dobiva glasba prepoznani etno moment. Prej omenjena repetitivna post-rockovska zazrtost, ki jo nosi ta koncertni dokument, vsebuje z vsemi dodatnimi učinki tolkal in poljubnim sproščanjem zvočnih ličil (vzorčenje, žaga,...), naraščaj nove vrste muzikaličnosti, ki izvablja mehkejši, intimno zazrti obraz glabenikov. Poglablja pa tudi vzdušja mračnih razgledov, tipske melanholije, ki se pne nad prekmurskimi ravnicami. Do neke mere bi upal provocirati, da bi bila kombinacija te izštekane Hexenbrutal variacije in ŠKM Bande, idealen par za skupno koncertno turnejo.
Miha Kavaš je tako dejansko prevzel osrednjo vlogo vnosa vodilnih melodij, obenem pa je v motivskih formah osveženih aranžmajev dobil ogromno razpoložljivega prostora, da se korenito razmahne s svojo violino ter harmoniko, tudi kot improvizator. Skladbe dobivajo vse po vrsti v novi aranžmajski pričeski postrockovsko podobo. Motivi dejstvujejo v sosledju več minutnih repeticij, Hexenbrutal pa obenem krierajo in zadržujejo »trip-iodno« atmosfero, v katero lahko vstopiš le, če popolno odklopiš razum in logicizem ter se spontano predaš edinstveni glasbeni izkušnji na katero te popelje trio. Dejansko je to publiki v MIKK-u tudi uspelo. Trio jo kar nekako »vzgojno utiša«. Slišno je le aplavdiranje med premori skladb, nobenega drugega »šundra«, ki bi ga slučajno sproščala publika. Trip je torej tu! Trip, ki učinkovito in uspešno poskrka poslušalca v samosvoj glasbeni svet.
na vrh