Štiri leta po napovedani ukinitvi in začasnem namernem umika Trenta Reznorja z odrov vsaj pod praporji zasedbe Nine Inch Nails se Trent vnovič komercialno postavlja na laž in vam ponuja nekaj novega, a že slišanega. Gre za osmo ploščo Hesitation Marks, ki nadaljuje smernice Downward Spirala, albuma presežkov, pa tudi krhkost plošče Fragile in zadnji verbalni izpad, popolno tonalno obtežitev sfere med levim in desnim polom možganov z albumom The Slip. Hesitation Marks si ne laska s slogani, da boste deležni revolucije in nadaljnje evolucije zvoka, je pa res, da se je Reznor namensko distanciral od pričakovanj množic, namesto podleganja pritisku kvazikritičnih osebkov v vrstah celo lastnih fenov pa je diktator svojega lastnega univerzuma temačnosti, mehatronične perfekcije in intelektualne pretresljivosti le on sam. Ime plošče je primerno. Samomor in samoukinitev nista uspela, po stiku kreativnih vodov zasedbe z rezilom fatalnega končanja pa je nastopilo oklevanje, sledi pa so na povrhnjici ostale. Rane oklevajočega krvnika so v tem, da se NIN Reznor ne bo mogel nikoli povsem odreči, saj ta kura nosi preveč zlata in donosna jajca kot kakšen stranski produkt iz Reznorjeve talne reje. Reznor je deloholik, po spustu v družinski projekt s svojo ženo in članico zasedbe West Indian Gril, Mariqueen Maandig, namesto dream popa in trip hoperskih dveh malce manj odmevnih ploščkov pa je finančni plus v povsem drugi liturgiji, ki jo je Reznor, bodimo iskreni, tudi izumil in izpopolnil do te mere, da lahko v polsnu zdrdra, izserje in skupaj zlepi v vsakem hipu album, ki pije vodo, nosi NIN trademark, obenem pa si Reznor vseeno lahko dovoli precej provokativnosti. Vse, kar boste slišali, ste že slišali poprej, nič novega pa ne pomeni, da plošček ne bo dajal s svojim minimalizmom dovolj esence za poglobljene debate in diskusije, ali gre za namenski postanek na istem mestu ali pa se je medtem zgodil stihijski, nevidni prestop v estetiki za kakšno ped naprej. Sam menim, da si odgovor na to vprašanje lahko zastavite malce kasneje, sedaj pa preidimo na sam plošček.
Hesitation Marks je enourni mindfuck trip, ki preizkuša zunanje robove meja dovoljenega pri površju NIN soničnosti, atmosferično koketiranje in fetiširanje smrti, uničenja in teme pa Reznor zamenja z minimalijami, zaradi katerih je jasno, da je mesto zablodelega jeznega upornika in dekadentnega samodestruktorja zamenjal zreli poslovnež, ki je pomirjen sam s seboj in se osredotoča zgolj na kvaliteto dela, preteklost in prihodnost pa sta zgolj oporni točki koordinatnega sistema, v katerem težišče dogajanja predstavlja en sam človek, en sam um, en sam deus sive natura, prokreator obredne ritmike, zvočne palete resničnega – gospod Reznor osebno. Hesitation Marks je razcepljen in manj kompakten dražej izvrstno odmerjene elektronike, svetlobe, luči in klustrov mehaničnega bitja srca. Bolj pritegne paleta sozarotnikov, s katerimi splete Reznor pakt in ponudi nekaj vnovič prekleto začinjenega zvoka. Kitarist zasedbe King Crimson Adrian Below je že eno tako ime, ko pa se v zgodbo vmeša še Lindsey Buckingham ter Pino Palladino, nad celoto pa poleg Reznorja budno bdita tako Atticus Ross in Alan Moulder, je rezultanta blizu popolni meditaciji in zvoku, kateremu bi človek težko kaj dodajal ne da bi zvenelo vse skupaj prisiljeno. Radikalno je tudi dejstvo, da je v času, ko se založbe rekonstruiranja, na ples s korporativnimi ožemalci privolil sam NIN mastermind, čeprav so založniki pri Hesitation Marks podpisali riskantno bianco menico, saj bo plošček zelo težko prodajati razvajenim ljudem, ki se v ocean zvoka ne bodo spustili brez kakšne bolj udarne reklame ali singla. Zvok albuma je skeleten, gol, na rezervi, atmosferično podrkavanje pa Reznor upraviči, z dejstvom, da kaj novega ni dodajati. »I'm just a copy of a copy of a copy /Evyrithing I say has come before« je uvodni verz prvega štikelca Copy Of A, razen senc preteklih senc, odmevov že slišanih odmevov pa Reznor svojo reinkarnacijo, vnovično vzpostavitev delovnega ritma utemeljuje na eksistencialni krizi relevantnosti, svojega lastnega dominiona depresivnosti, tesnobe in mračnjaštva pa Reznor vsaj estetsko ne zapusti povsem. Parametri so sicer bližje zgodnjim Depeche Mode ali Bowievi berlinski eri ustvarjanja kot demonični kovinskosti sodobnega plesnega poigravanja z zvokom, prožnost Reznorjeve hrbtenice pa je tokrat prav zlovešča. Atari zvoki skladbe skladbe Came Back Haunted so refleksija na preteklost, ki je prežeta z jezo in agresijo preteklih trenutkov, ki se prikradejo v igro nekje iz ozadja, koktejl zvoka pa Reznor tokrat namensko rošadira in premešča. Find My Way je atmosferični medmet, ki mu, tako kot dobri polovici albumskih mašil plošče, ki bi bili zlahka padli pod okrilje albuma Mezzanine trip hoperskih obvladačev Massive Attack, Reznor pa zveni tu energetsko oropan in prazen. All Time Low depresijo preseka z bolj funkoidnim poigravanjem kitar, basa, bobnov, ki zvenijo tako krasno kot bi bili spisani za Jane's Addiction ali R.H.C.P., na plesnem ploskajočem nadaljevanju brezvezne skladbe Disappointed pa Reznor niti ne vpraša po tem, ali ste nad do sedaj ponujenim navdušeni, ali pač terjate svoje peneze za plošček nazaj pri vašem dilerju glasbenih nosilcev, ki prinašajo mnogo ali v tej masivnosti mnogoterega bore malo.
Dream pop skladbe Everything zveni kot nadaljnji test vzdržljivosti živcev vseh tistih, ki so pričakovali malce več teme in agresivne sprostitve napetosti, namesto tega pa je sledil post punkerski veseljaški vbrizg cinizma, ki se poslavlja od sveta in dosedanjih vernikov z verzi »Wave goodbye / Wish me well / I've become / Something else / Something else, something else / It's just the world« in nato sledi dotik metrike, ki bi jo pričakovali pri Princeu, Satellite pa zna pri marsikom le poglobiti zamero, čeprav je skladba, bodimo iskreni, krasen pop komad! Reznor je očitno eskapist, ki stremi k uničenju vseh templjev, ki jih je doslej skrbno postavljal, nihilizem pa se gradi na suspenzivnem bližanju izbruhu, ki se dokoplje nekje tik do površja, nato pa nekje čudežno zamre in se ujame na katalizator sublimacijskega zadrževanja popolne ejakulacije. Various Methods Of Escape, Running, I Would For You, In Two ... Prav nič ne prestavi plošče v najvišjo prestavo, vse prej kot demonstracijo eksplozivnosti življenja pa servira tudi sicer precej ostro zastavljeni While I'm Still Here, s katerem pristopiclja enourna tortura suspenza in zadrževanja strasti ciljno črto s skladbo Black Noise. Upočasnjeni larpurlatistični finalni splet kitarskega zvoka, elektroničnega ping-ponga zadnjih utripov predzadnje skladbe pripelje kompozicijo do konca, napetost pa se ne razelektri, saj je vse podobno zgolj poglavju, ki potrebuje piko na i, dopolnitev, odprtje ventilov. Tega Reznor tokrat namensko ne ponudi.
Verjetno gre za umetniški stav, s katerim Reznor kaznuje svet s svojo sadistično zvokovno izprijenim perfekcionizmom, esence pa je prav toliko, kolikor je sklenil v celoto univerzuma recesijskega vakuuma iz sebe iztisniti sam Reznor. Nastopil je čas za šparanje, varčevanje z energijo, obenem pa je iz že izrabljenega voznega parka ritmov in melodij poskusil gospod iztisniti še kakšen fičnik več. Ne gre mu zameriti. Itak si svet, kjer postajamo vsi zgolj približki samih sebe in je večina povedanega in slišanega že kopija kopije, zbledela črka na praznini zbledelega lista, niti ne zasluži nič boljšega! Hesitation Marks je glede tega popolnoma uravnotežen s svetom okoli, razen pritajenega soundtrack občutja popolne muzikalične spremljave praznemu svetu razvrednotenih pomnikov praznine pa ne ponuja nič ali bolj malo konkretnega. O presežnikih torej ne moremo govoriti, kljub vsemu pa boste ploščo vsi trdovratni verniki vzeli v zakup kot nov evangelij svetu, pod katerega se podpisuje mojster, ki si lahko privošči svetu servirati tudi malce več sebično odmerjenega substrata svojega srca in misli. Gre za stav in držo in tu je Reznor s svojo kompleksnostjo še vedno postavljen na pol kritikov sistema, ostaja kljub minimalizmu zvoka upornik z razlogom, Hesitation Marks pa je enourni pamflet sloganov, ki bodo, to verjamem, dobili bodisi bolj eksplozivno nadaljevanje bodisi bodo pripeljali do artističnega defragmentiranja še poslednjih koscev koherentnega univerzuma agresije v popolni hlad, praznino in nič. Nihilistični pozitivizem zadnje plošče bi lahko vodil tudi do tega ...
na vrh