Sabaton so v svetu power metala neke vrste fenomen. Metalci jih obožujejo, ali sovražijo; zdi se, kot da ni vmesne poti. Zanimivo se mi tudi zdi, da njihovi oboževalci prihajajo ne samo iz power, ampak tudi drugih glasbenih zvrsti. Kaj te Švede dela drugačne od pletore ostalih skupin te zvrsti? Eno je sigurno lirična tema; medtem ko se velika večina ostalih trudi svoje poslušalce očarati z zmaji, princesami in meči, so se Sabaton zapodili (večinoma) na bojišča druge svetovne vojne. In priznati je treba, da nemški 88mm protiletalski top (flak), za sabo pusti hujše posledice kot vitez na belem konju. Potem pa je tu se Joakimov bariton, ki je prinesel 'power' nazaj v power metal.
Album Heroes prihaja dve leti po, po mnenje večine, najboljšem Sabaton albumu Carolus Rex. S Carolusom so fantje dokazali, da so sposobni ustvariti kvaliteten konceptni album in evolvirati svojo glasbo. Ustvariti enakovreden album, je zato postala zelo težka naloga. Da pa bi bile stvari še bolj zakomplicirane, so skupino pred izidom prejšnjega albuma, zapustili še štirje od šestih članov. A nič ne de, Joakim Bróden in njegov zvesti basist Pär Sundström sta zbrala novo, mlado ekipo, ki se je zadnji dve leti kalila na mnogoterih koncertih križ-kražem po vseh kontinentih. Heroes so tako postali prvi album, ki je bil posnet v pomlajeni zasedbi.
S sedmim studijskim albumom, se Sabaton vračajo v njim domače vode druge svetovne vojne. Ali so Heroes dosegli raven Carolus Rexa? Žal ne. A ni vse izgubljeno. Po mojem mnenju, če si Carolus zasluži oceno 4.5, potem novi izdelek dobi 4. Dejansko na albumu ne gre pričakovati ničesar, kar od Sabaton še niste slišali (no, eno presenečenje obstaja). Glasbeni slog so definirali in razumljivo je, da se le-tega držijo. Grandioznost in sestavo skladb iz prejšnjega albuma so prenesli tudi na tega, kar albumu sigurno dodaja epsko noto. Še najmočnejši adut albuma pa so zgodbe, ki jih "Heroji" opevajo. Večina dosedanjih skladb je opevala bitke in dogodke, medtem ko so besedila tega albuma posvečena posameznikom ali enotam, ki so se s svojimi nesebičnimi dejanji, za vedno vpisala v zgodovino.
Album se prične z udarno 'Night Witches', ki malenkostno spominja na Ghost Division in zna postati v prihodnjosti otvoritvena skladba koncertov. 'Nočne čarovnice' so bile pripadnice 588. nočnega bombniškega regimenta letalstva Sovjetske zveze. Ta unikatna ženska enota je imela nalogo, da v nočnem času, bombardira nemške položaje. Punce so letele v s platnom obdanih dvokrilcih Polikarpov Po-2, bolj kot velika povzročitev materialne škode, pa je bila njihova naloga kratiti spanec vojakom Wermachta in psihološko uničiti trdnost nemške vojske. Nekaj pilotk je naletelo preko 1000 bojnih nalog (ameriške bombniške posadke so vojno zaključevale po tridesetih!), da pa bi si povečale možnost preživetja, so le-te pred napadom na cilje, ugašale motorje, da so tiho prijadrale nad cilje in tako spuščale bombe. Ravno ta neslišnost, je med nemškimi vojaki porodila misel na čarovnice na neslišnih metlah in posledični naziv 'nočnih čarovnic'.
'No Bullets Fly' je ena boljših skladb albuma. Bolj heavy kot power-metalska, pripoveduje o zanimivem dogodku, ki se je zgodil na nebu nad Nemčijo, 20. decembra 1943. V napadu na letalsko tovarno Focke Wulf, je protiletalska obramba zadela bombnik B-17F Flying Fortress (Ye Old Pub), ki ga je pilotiral Charles "Charlie" Brown. Zadetek je uničil pleksi steklo na nosu letala, enega od motorjev, ter močno poškodoval še enega. S samo dvema delujočima motorjema, je poškodovani B-17 začel izgubljati hitrost in posledično zdrsnil iz varnega zavetja tesne formacije bombnikov, kot tak pa postal lahka tarča za lovce Luftwaffe. Ti so poškodovali še en motor, ubili repnega strelca in ranili večino posadke. Charlie je zaradi poškodovanega sistema za dovod zraka, letalo porinil v spust na nižjo višino, da ne bi prislo do onesveščanj. S tal je dramo na nebu opazoval pilot Franz Stigler, ki je nemudoma poletel s poškodovanim Messerschmittom Bf 109G-6, a ko je videl v kakšnem stanju je letalo, se je odločil, da ga ne bo sestrelil. Posadki bobnika je skušal dopovedati, da naj pristanejo v Nemčiji, oz. naj letijo proti nevtralni Švedski, vendar ga američani niso razumeli, ter so nadaljevali svojo pot domov proti Angliji. Ko je Franz obupal s svojimi poizkusi, je letel v tesni formaciji skupaj z poškodovanim bombnikom do obale Kanala, tam pa jim je salutiral in odletel nazaj proti domači bazi. Po vojni sta se oba pilota srečala in postala dobra prijatelja.
Smoking Snakes so v uvodu sumljivo podobni Aces in Exile in tudi sama skladba pade v Sabaton povprečje. Zgodba govori o malo znani brazilski udeležbi v evropskem delu vojne. Brazilske ekspedicijske sile so z boji pričele julija 1944 v Italiji in se dokazale v boju, tako na tleh kot v zraku, ter sodelovale v nekaj težjih bitkah južne fronte. Cobras Fumantes, kot so se imenovali, pa izhaja iz politične negotovosti, ko so ljudje govorili, da je večja verjetnosti, da bodo kače pričele kaditi, kot pa da bodo te sile dejansko odšle v boj v Evropo. 14. aprila 1945, so se trije pripadniki v boju ločili od večine in sami, brez misli na predajo, do smrti zadrževali večjo nemško enoto. Po končani bitki so jih Nemci v znak spoštovanja pokopali, na križ pa napisali "Trije brazilski heroji".
Sledi Inmate 4859, počasna in temačna skladba z pridihom prejšnjega albuma. Zgodba govori o Witoldu Pileckemu. Witold je bil ob izbruhu druge svetovne vojne, častnik v poljski vojski. Po nemški okupaciji je ustanovil odporniško gibanje in se dal leta 1941 prostovoljno zapreti v koncentracijsko taborišče Auschwitz. Od tam je skrivoma sporočal poljski vladi v izgnanstvu v Londonu, o grozotah, ki so jih Nemci počeli v taborišču. Ti. Witoldovo poročilo je prvi uradni zapis o holokavstu, ki se je dogajal v Auschwitzu. Uspelo mu je tudi organizirati odporniško gibanje znotraj taborišča, leta 1943 pa je od tam tudi pobegnil. Pet let kasneje so ga usmrtile stalinistične enote pod obtožbo sodelovanja z tujimi (zahodnimi) silami.
To Hell And Back je ena tistih skladb, ki bodo obnorele dvorane, stadione in ostala prizorišča Sabaton koncertov, saj bo s svojo nalezljivo melodijo na pihala (folk metal?) in poskočnim ritmom, obiskovalcem povzročala spontana gibanja teles. Audie Murphy je bil eden najbolj odlikovanih vojakov druge svetovne vojne. Osvojil je vsa možna odlikovanja ameriške vojske, kot tudi medalje za herojstvo s strani Belgije in Francije. Januarja 1945 je pri Colmarju v Franciji eno uro sam zadrževal celotno nemško četo, nato pa z okrepitvami, ranjen in brez nabojev, vodil protinapad. Po vojni se je vrgel v filmsko kariero in leta 1959 posnel tudi avtobiografski film z naslovom To Hell And Back. Je pa kot mnogi, tudi on trpel, za takrat še ne tako oglaševano, post travmatsko stresno motnjo in baje spal z nabito šibrovko pod vzglavnikom. Murphy je umrl v letalski nesreči pri komaj 46 letih.
The Ballad of Bull je nekakšno presenečenje albuma, saj gre za klavirsko balado, kakršne Sabaton še niso posneli. Osebno mislim, da Brödenov vokal ni ravno primeren za tak tip skladbe, je pa to seveda stvar okusa. Leslie "Bull" Allen je imel težko otroštvo. S sestro sta odraščala v sirotišnici in ko se je pri 21-letih pridružil vojski, je imel za seboj že desetletje fizičnega dela. Bulla so poslali v Palestino, kjer se je izučil za medicinca-nosača nosil. Njegovi soborci so ga imeli radi, saj je imel izvrsten smisel za humor, bil dober športnik ter ni nikoli kazal strahu. Po bitkah v Libiji in Siriji, so ga poslali bližje domu, v boje proti Japoncem na Papui Novi Gvineji. Zaslovel je v bitki za Mt. Tambu, v kateri je sredi vojne vihre, brez trohice panike ali strahu, iz gore na varno znesel dvanajst ranjenih ameriških vojakov. Bull pa je žal trpel za psihično boleznijo, ki se je pokazala ob koncu operacij v Libiji in Papui Novi Gvineji, kar je privedlo do predčasne izpustitve iz vojske. Travma je bila celo tako huda, da je za nekaj mesecev izgubil dar govora.
Resist and Bite je se eden od adutov tega albuma. AC/DCjevsko obarvani Rorlrandov kitarski intro in vmesni deli, ki le redko prenehajo, proti koncu dajo pot gromovitim bobnom ter Bródenovemu udarnemu vokalu, ki tokrat po dolgem času spet uporabi latinske izraze (še pomnite Aterro Dominatus?). Besedilo opisuje herojski upor belgijskih Chasseurs Ardennais med nemškim napadom na Belgijo. Hrabra enota je zadrževala mogočni nemški Blitzkrieg, dokler jim ni popolnoma zmanjkalo oborožitve. Junaški upor je bil tako močan, da so poveljniki o njem poročali direktno v Berlin.
Soldier of 3 Armies je še en dokaz, da mladi kitaristi opravljajo delo z odliko, saj ritem podlagajo z najtežjimi riffi na albumu. Lauri Allan Törni je bil mlad fant, ki se je ravno pridružil vojski, ko je Sovjetska Zveza napadla Finsko in pričela ti. 'zimsko vojno'. V bojih pri jezeru Ladoga se je Lauri zelo izkazal, za kar so ga poslali v častniško šolo. Po tem je bil poslan na Dunaj, od koder se je na Finsko vrnil kod podporočnik SS. S svojo enoto je izvajal učinkovite napade globoko v zaledje sovjetskih enot, po čemer je postal znan in cenjen na obeh straneh fronte. Po podpisu premirja, leta 1944, je odšel v Nemčijo, kjer se je boril na nemški strani proti sovjetskim silam, nato pa se predal zahodnim zaveznikom. Po vojni je bil na finskem večkrat zaprt, a je vedno ušel, leta 1948 pa emigriral na Švedsko, od koder je nato odplul v Venezuelo in se kasneje kot politični azilant ustalil v ZDA. Leta 1954 se je pridružil ameriški vojski in deloval v specialni enoti 'zelene beretke'. Leta 1964 je odšel na prvo kampanjo v Vietnam, prihodnje leto pa še na drugo. Med prevozom s helikopterjem, je le-ta strmoglavil in za Laurijem in posadko ni ostalo nobenih sledi. Leta 1999 je finsko-ameriška ekipa našla razbitine helikopterja in nekaj let kasneje, so bili identificirani njegovi posmrtni ostanki. Lauri je pokopan na vojaškem pokopališču Arlington, v Washington DCju, skupaj s posadko helikopterja, med vietnamskimi žrtvami.
Single Far From the Fame so Sabaton izdali že leta 2012 in je poleg Resist and Bite ter To Hell And Back še eden od adutov. Čeprav mogoče bolj karolovski epski slog ne gre ravno z roko v roki z mrko zgodbo, ki jo predstavlja, pa ravno epskost zagotavlja koncertne uspehe. Karel Janoušek se je rodil na Moravskem, svojo vojaško kariero pa pričel med prvo svetovno vojno v češkoslovaških legijah na ruski fronti. Po vojni, se je pridružil nastajajočim letalskim silam. Ko so Nemci zavzeli Češkoslovaško, je Karel postal eden od glavnih članov uporniškega gibanja, preden je pobegnil v Francijo, od tam pa v Anglijo. Tam je organiziral ustanovitev češkoslovaških lovskih in bombniških eskadrilj znotraj strukture Royal Air Force, angleži pa so mu podelili čin letalskega maršala. Po koncu vojne se je vrnil na Češkoslovaško, a ga je komunistični režim, zaradi "prežetosti" z zahodno ideologijo, leta 1948 zaprl. Janoušek je nedolžen, v zaporu preživel 12 let.
Hearts of Iron spet deduje romaticizem in veličastnost Carolus Rexa, a zopet pride v konflikt z precej mračno zgodbo. Konec aprila 1945 je bil izjemno krvav, saj je Nemčija visela na robu poraza, sovjetske sile pa so brez usmiljenja tolkle po ostankih nemških enot. V tem času, so preostali vojaki 9. in 12. armade držali koridor proti reki Elbi in s tem zagotovili beg v roke zahodnih zaveznikom, beg pred gotovo smrtjo maščevalnih sovjetskih sil.
Tankovski tango, ki ga pleše Joakim Broden, bo z albumom Heroes sigurno osvojil nove poslušalce, a obenem ne bo razočaral starih. Ekipa se je odlično ujela, Tägtgrenov Peter je ponovno poskrbel za vrhunsko produkcijo in ne gre dvomiti, da ne bodo "heroji" očarali srca in ušesa metalskih navdušencev. Grenak okus pušča le dejstvo, se bo plošča odvrtela, v le dobre pol ure.
na vrh