"Heritage" je najnovejši, tokrat že deseti studijski izdelek te kultne švedske prog metalske skupine, ki je skozi prejšnje dosežke prehodila dolgo pot postopnega povečevanja stopnje zvočne sofistiranosti od prvotnih, sicer inteligentno zasnovanih death metalskih korenin do precej bolj večplastnih progresivno rockovskih obzorij. Šef skupine, pevec, kitarist, klaviaturist, skladatelj, producent in idejni vodja Mikael Åkerfeldt je tokrat sprejel modro odločitev, da drugič v povesti skupine in prvič po progresivno rockovsko usmerjenem "Damnation" (2002), celoten album odpoje s čistim vokalom ter se tako odpove uporabi death metalskega grčanja. Marsikaterega ljubitelja eksperimentalne glasbe je namreč ravno tovrsten slogovni element odvračal od tega, da bi se pobliže seznanil z (večino) njihove diskografije.
"Heritage", ki ima marsikaj skupnega s prej navedenim "Damnation", je brez dvoma najbolj kompleksen dosežek v dosedanji povesti skupine, ki bi znal Opeth prinesti tudi marsikaterega novega privrženca med ljubitelji eksperimentalne glasbe. Za razliko od "Damnation" grejo tokrat še za dva koraka dlje pri kompleksnem širjenju svojega prepoznavnega zvoka in raziskovanju večplastnih glasbenih obzorij pa tudi kar se tiče količine improviziranja. Na glasbeni slog albuma sta poleg progresivnega rocka stare šole in težkega metala najbolj vplivala jazz fusion pa tudi tradicionalna švedska folklorna glasba. Åkerfeldt je prvotno nameraval "Heritage" ustvariti v podobnem, skorajda identičnem slogu kot predhodnik "Watershed" (2008), a se je na srečo tistih, ki niso navdušeni nad grčanjem in krepitvijo njihovih death metalskih korenin, kasneje premislil.
Glavna odlika Opeth je bila vedno (in tudi tokrat je temu tako) sposobnost izgrajevanja vrhunske atmosfere, ki se vselej oplaja v večinoma mračnih kontrastih melanholičnega skandinavskega patosa. Že takoj na začetku je potrebno omeniti, da k zvočni širini "Heritage" izdatno pripomore odlična produkcija pri kateri se ves čas pozna asistenca zvočnega mešalca in dolgoletnega prijatelja skupine Stevena Wilsona (Porcupine Tree). Wilson je imel močan vpliv tudi na glasbeno strukturo posameznih del na albumu pa čeprav je na prvem mestu šlo zgolj za naslednjo logično evolucijsko fazo skupine. Tudi naslovnica albuma zelo dobro simbolizira tovrstno evolucijo z glavami članov skupine v zimzeleni drevesni krošnji, medtem ko korenine segajo v peklenske zublje s čimer so želeli ponazoriti svojo death metalsko preteklost. Pri tem glava klaviaturista Pera Wiberga pada z drevesa, saj jih je zapustil kmalu po zaključku snemanja albuma. Lobanje pod drevesom simbolizirajo pretekle člane skupine.
Naslovna skladba je krajši, presenetljivo spokojen uvod s prelestnim, krho-melanholičnim aranžmajem na klavirju. Že na "The Devil's Orchard", katerega zaradi posebne strukture kitarskih fraz in pentatonično zasnovanega ritma, zaznamuje orientalski šarm, pa se stvari naglo 'zakomplicirajo'. Atmosfera se ves čas skladno spreminja in prehaja skozi subtilnejše in spet nekoliko agresivnejše nianse za kar gre velika zasluga Åkerfeldtovemu vokalu pa tudi šelestečim plastem Wibergovih Hammond orgel in Axenrotovim kompleksnim bobnarskim prehodom. Kompleksno tihožitje na sredini kompozicije, kjer vladajo tolkalne improvizacije ima močan jazzovski pečat, razviden pa je tudi vpliv (zgodnjih) King Crimson. Besedila so v Åkerfeldtovi ustaljeni tradiciji polna družbenokritičnega cinizma in razočaranja na račun razkroja vsakršnih socialnih vrednot.
"I Feel the Dark" v začetku zaznamuje valovanje melotrona in nežna, pastoralna melodija na akustična kitari, ki sta ob nepredvidljivih kitarskih frazah ključni za izgrajevanje napete in mračne atmosfere. Nekje na sredini nastopi odločen prelom z dotedanjim motivom in skupina jadrno zaplove v nekoliko agresivnejše vode. Åkerfeldt medtem ves čas zelo dobro prilagaja lego svojega petja stopnjujoči se atmosferi. "Slither" je, izvzemši starožitniško rabo Hammond orgel, po zaslugi drvečega ritma, spet nekoliko bližje kompaktnejšim, bolj ustaljenim prog metalskim maniram, a to mu v ničemer ne odvzame kompleksnosti, kaj šele, da bi vplivalo na bogato, nenehno spreminjajočo se atmosfero. To še posebno velja za izjemno preprost, a ambientalno preklemano učinkovit zaključek. "Nepenthe" sodi med tiste kompozicije na albumu na katerih je najnovejša stopnja Opeth evolucije v smeri starošolskega progresivnega rocka najbolj očitna. Krajše uvodno improviziranje počasi odda prostor kompleksni melodiji z ritmičnimi vzorci na bazi jazz fusiona. Improvizacijski postopek se večkrat ponovi in tako skupina na pretkan način stopnjuje vse bolj dramatično atmosfero.
Tudi "Haxprocess" zaznamuje širokogrudna stopnja ambientalne kompleksnosti, predvsem na račun pretanjene rabe melotrona ter kompleksnih fusionističnih ritmičnih nians, katere združuje Åkerfeldtov spokorniški, melodramatični vokal. Prehod v bolj dramatično fazo z valovitimi simfoničnimi harmonijami ter navdušujočimi bobnarskimi variacijami ni presenetljiv, a je izpeljan na tako subtilen, starošolski način, da si zasluži izdatno galono čestitk. V zaključnem delu si vzamejo čas za nenaden akustični 'predah', kjer pride do izraza pritajena sposobnost za discipliniranost vseh članov skupine, kar ni ravno odlika s katero bi se lahko ponašala večina sodobnih prog metalskih skupin.
Pravzaprav ni presenetljivo, da je kompozicija z naslovom "Famine", kjer med drugim navdušijo tudi zvoki flavte, najbolj kompleksno delo na albumu s številnimi slogovnimi kontrasti, med drugim vplivom svetovne glasbe prek uvodnega izgrajevanja atmosfere na tolkalih v režiji posebnega gosta, legendarnega ex-Weather Report tolkalista Alexa Acuñe ter skladnega sestavljanja pisanih kolažev težkega metala, starošolskega prog rocka ter jazz fusiona. Opeth z večdimenzionalnimi harmonijami na kitarah in klaviaturah ter rabo ritmične pentatonike vnovič potrdijo, da so jim zelo všeč orientalsko zasnovani motivi. Določene kitarske fraze in efekti vnovič spomnijo na stare dobre King Crimson, medtem ko flavta, predvsem med solistično pobudo, obudi duh prog folk rockovskih praporščakov Jethro Tull. Vmesne improvizacije, predvsem tiste na klavirju zvenijo izrazito jazzovsko.
Na "The Lines in My Hand" je med drugim moč zaznati močan vpliv Wilsonovih Porcupine Tree, kar se kaže predvsem skozi domiselno uporabo različnih ambientalnih efektov. Axenrotovo bobnarsko variiranje izvrstno povezuje vmesne akustične pasaže ter simfonične aranžmaje, medtem ko so udarne kitarske fraze odigrane po najboljših prog metalskih manirah, vendar brez običajnih klišejev. Åkerfeldt se vokalno vnovič izkaže kot nadvse prepričljiv lirični dramaturg.
Nekako nepravično je izbrati vrhunec albuma, a če bi bilo že potrebno, glavno nagrado vsekakor odnese fenomenalni "Folklore", pristna inkarnacija progresivnega rocka stare šole, a skozi prepoznavno Opeth zvokovno prizmo. Vse na tej visoko kompleksni skladbi si zasluži čisto desetico pa naj si gre za izgradnjo atmosfere, skladno menjavanje motivov ali poudarjeno lirično globino. Osrednji motiv, kjer vladajo melanholične kitarske harmonije, je preklemano hipnotičen. Improvizatorika je vnovič navdušujoča in po najboljših fusionističnih manirah, medtem ko je končni ambientalni učinek, predvsem v izrazito melanholičnem zaključku, kjer zavladajo melotron in večdelne kitarske harmonije, naravnost osupljiv. "Heritage" se zaključi z "Marrow of the Earth", ki je ustvarjen v podobni, na klavirju zasnovani solistični maniri, kot uvodna, naslovna skladba; nežna, melanholična melodija dviguje pastoralno atmosfero, ki obudi nostalgijo na neke davno pozabljene čase, ko je bil svet, povedano na zelo enostaven način, še bolj preprost in prijazen.
Opeth so s "Heritage" ustvarili novo mojstrovino širokogrudnih ambientalnih dimenzij ter dokončali postopno evolucijo v progresivno rockovsko skupino, kar jim bo brez dvoma navrglo številne nove privržence s sofisticiranim in zahtevnejšim glasbenim okusom. Ne glede na to ali se bo Åkerfeldt že na naslednjem albumu odločil vrniti nazaj k death metalskim koreninan in grčanju, je s "Heritage" ustvaril izdelek s katerim je dokončno uspel osvojiti srca vseh tistih prog rockovskih gurmanov, ki so do sedaj večinoma vihali nos nad njihovimi vse bolj kompleksnimi izdelki ter skeptično gledali na vse bolj očitno spogledovanje s progresivno rockovskimi staroselci.
na vrh