Album Hergest Ridge je dobil ime po pogorju, kjer je tisti čas Mike Oldfield živel. Lepa neobljudena pokrajina, kjer se je sprehajal s psom in spuščal maketna letala, mu je pomagala najti navdih za nov podvig in nov naskok na vrh glasbenih lestvic.
Po Tubular Bells se je ta multi-inštrumentalist odločil za drugačen pristop. Glasba je bolj zadržana, akustična, pastoralna, folklorna; čuti se polno ljubezni do narave in življenja nasploh. Vseskozi preveva občutek hrepenenja, ki na prejšnjem albumu ni bil tako opazen. Hergest Ridge je album z več čustvi in manj tehnično kompleksnimi vložki. O tem priča že to, da se na Tubular Bells melodije izmenjuje v izredno hitrem ritmu, medtem ko so na tem albumu melodije dolgotrajnejše in tudi precej manj jih je (pa še nekatere izmed teh so povezane ali so le nadgradnja prejšnjih).
Prvi del se začne z orglami (Oldfield je eden redkih, ki uporablja Farfisa, Gemini in Lowrey in ne Hammond orgel; z njimi pa ustvari zelo prepoznavne zvoke) in piščalmi. Že takoj se opazi, da bo album drugačen, bolj romantičen od predhodnika. Potem se klaviaturam namesto piščali pridružijo kitare, bas in mandolina. Akustična in električna kitara prevzameta pobudo, medtem ko lahko v ozadju slišimo lepo zborovsko petje. V tem segmentu vsake toliko časa trobenta zaigra odo naravi, ko pa se priključi še timpan, se ta del zaključi. Prične se nov, kar obsežen del, kjer oboa in trobenta izmenično in včasih skupaj v kombinaciji z akustično kitaro ustvarita hrepenečo atmosfero, občasno pa se pridruži še električna kitara. Z basom se začne nova melodija, pridružijo se še orgle in zvončki, s čimer nastane vzdušje podobno božičnemu (zvončki na Božičkovih saneh). Ta del se nekoliko razživi, ko se vključijo še električna kitara, mandolina in klavir. Vse skupaj je pa še bolj poudarjeno, ko se priključi zbor in Oldfieldovi znameniti cevasti zvonovi (tubular bells). Prva polovica albuma se konča na isti način kot se je začela – z nežnim igranjem na orgle in piščali.
V drug del nas popelje že znana melodija, a je aranžma drugačen (orgle, akustična kitara, zvončki), tako da je morda takoj sploh ne prepoznaš. Priključi se še električna kitara, kasneje pa še obe glavni vokalistki ter mandolina. Kasneje se skladba nekoliko umiri, igrata le bas kitara in orgle, z občasnimi interludiji na električni kitari. Timpan naznani spremembo v tempu, še prej pa sledi prehodna (že znana) melodija na orglah in flavti. Nato pa prva in zadnja prava rock eksplozija na zgoščenki. Ta predel, kjer se kitare, basi in orgle (brez bobnov) mešajo v kakofonično celoto traja kar nekaj minut (morda celo preveč razvlečeno). Kar se sprva zdi kakofonično in razmetano, se izkaže za zelo organizirano in dodelano. Oldfield je eden redkih, ki zna ustvariti melodijo, ki je navidezno kaotična in "grda", a se, večkrat ko poslušaš, izkaže za ravno obratno. Po šestih minutah se ta del kar naenkrat konča in spet nastopi bolj umirjena folk melodija, kjer med drugim sodelujejo tudi godala. Na koncu pa po angelsko Sally Oldfield in Clodagh Simmonds v keltskem jeziku zapojeta slavospev Hergest Ridgeu in album se počasi zaključi.
Hergest Ridge je precej drugačna plošča od prejšnje. Če ne bi bilo tistega bolj živahnega dela, bi celo težko lahko trdili da gre za rock album (razen občasne električne kitare). V glavnem gre za zmes folka in klasike. Plošča ima izjemno estetsko vrednost, polno je domišljije, sanjarjenja in ljubezni do narave, le v tistem enem trenutku je prisotne tudi nekaj jeze in surovosti pod površjem. Oldfield je res ustvaril nekaj kar se človeku vtisne v srce, a sledilo je še nekaj bolj monumentalnega.
Pri Oldfieldu je bilo na začetku njegove kariere zanimivo prav to, da noben njegov album ni zvenel kot kateri drug. Včasih je izdal folklorni album, včasih simfoničnega, včasih nekaj vmes, spet drugič se je bolj posvetil rocku. Poleg tega je vse to še kombiniral z neštetimi vplivi – od afriške glasbe, jazza, do elektronske glasbe (zgodnje, kot Tangerine Dream). Ta album spada med tiste izdelke, kjer kombinira med folkom in rockom. Preprosta glasba in čustvenost na tej plošči zapolni vrzel med Tubular Bells in Ommadawn, kjer je Oldfield vzel sentimentalnost Hergest Ridgea in jo kombiniral s kompleksnostjo in raznovrstnostjo Tubular Bells.
na vrh