Univers Zero: Heresie

Drugi album Univers Zero nadaljuje pot, ki jo je začrtal prvi. Soustanovitelja Roger Trigaux ter Daniel Denis sta ustvarila izvirno različico komorne rock glasbe, ki precej črpa iz evropske klasične tradicije. Včasih se zazdi kot da je to zasedba, ki igra klasično glasbo, saj so trenutki, ko se čutijo pridihi rock glasbe precej redki. Najbolje, da začnem kar na začetku.
La Faulx je verjetno najbolj mračna skladba Univers Zero nasploh. Kdor bi prvič slišal Univers Zero, bi morda mislil, da pri prvi skladbi na albumu gre za čisto improvizacijo, saj se zdi da ni neke jasne strukture, a pri Univers Zero je vse zapisano na notnem črtovju. Verjetno gre za eno njihovih težavnejših kompozicij. Moral sem precejkrat poslušati zadevo, da sem pričel razločevati posamezne vzorce. Pravzaprav pa je tu bolj pomembna zadušljiva atmosfera. Ko poslušam to skladbo, si kar predstavljam, da hodim po temačnih rovih globoko pod zemljo. A začudoma me ni strah. Ta glasba kot da bi bila nekakšen sopotnik po temnih hodnikih. Sprva se zdi panična in skoraj blazna, kot da bi te skušala spraviti ob um, a ko se sprijazniš z njo, je skorajda topla in nepogrešljiva. Ni treba posebej poudarjati, da glasbo s tega albuma najraje poslušam ponoči v čisti temi. Skladba je najbolj zaznamovana z zloveščim harmonijem na začetku ter kasneje z demonskim recitalom v nekem peklenskem jeziku. Dokaj počasi (skoraj prepočasi) se izmenjujejo bolj počasni in zlovešči deli ter hitrejši a nič manj zlovešči odseki. Včasih se zdi kot da na violino ali na pihala igrata amaterja, saj svoje inštrumente pripravita do cviljenja, ki je značilno za začetnike, a v drugih predelih se sliši njuna virtuoznost. Takšna neskladja so dokaj značilna za skupine, pri katerih je v ospredju neubranost oziroma disonanca. Glede razgibanosti se ta skladba ne more primerjati z nekaterimi kasnejšimi stvaritvami, a če ste se pripravljeni predati Denisovi viziji, boste bogato poplačani.
Jack The Ripper je spet izredno mračna zadeva, a je precej bolj razgibana. Začne se ravno tako počasi, a se hitreje razvije. Ko enkrat pride do zagona, nikoli ne popusti. Tukaj sta v ospredju harmonij in klavir, ki pričarata vzdušje Londona v devetnajstem stoletju ter nas popeljeta na nočno dogodivščino enega največjih klavcev v zgodovini. Naslov je res primeren, saj je glasba v tej skladbi zopet manična. Ko začne klavir igrati svojo divjo melodijo, se kar transportiram v London in pasivno opazujem Jacka na delu. Skladba prikaže dve različni strani Jackove osebnosti. Prvi del je bolj miren – harmonij, godala ter pihala so v ospredju, a v ozadju se čuti neka norost – medtem ko se pa v drugem delu zver osvobodi. Klavir še nikoli ni zvenel tako zlobno! Jack je to noč očitno na več potovanjih, saj je njegovo divjanje večkrat prekinjeno s krajšimi intervali, kjer se plazi in skriva med stranskimi ulicami, a ko opazi novo žrtev ali kakšno grožnjo, je zopet tisti pravi stari Jack.
Tretja skladba se začne podobno kot prvi dve – z grozljivim harmonijem ter pihali in godali. A kaj kmalu se pesem prevesi v bolj živahno smer. Glede na to kako morbidni sta bili prejšni dve kompoziciji, bi lahko celo rekli, da je ta skoraj veseljaška (vsaj bolj optimistična). Tudi prvič na tem albumu lahko slišimo kitaro Rogera Trigauxa. Pesem je sicer dokaj tipična za avantgardo, saj namreč temelji v glavnem na poltonih in veličastnih molovskih akordih. Sama zgradba je zopet precej zapletena, mnogi bi verjetno trdili, da je neobstoječa, a če dostikrat poslušaš zaslediš vzorec. Vous Le Saurez je še najbolj strukturirana sklada na albumu, mišljeno v klasičnem rockovskem smislu. Prav tako je opaziti neko težnjo po daljših obdobjih agresivnosti in električnih inštrumentih. Pesem napoveduje stil, ki ga bo Roger Trigaux uporabil pri zasedbi Present po svojem odhodu iz Univers Zero.
Morda v tej recenziji nisem veliko omenjal Daniela Denisa, ki je sicer glavni skladatelj na albumu, a se mi zdi skoraj nepotrebno, da bi ga omenil. Njegova prisotnost včasih skoraj ni opazna, ker prepusti ostalim glasbenikom, da izvajajo tisto kar je sam skomponiral. A včasih eksplodira v poliritmično norenje, ki bi mu težko sledil kakšen rock bobnar. Denis je namreč klasično šolan bobnar s precej jazz znanja. Saj drugače bi ga Christian Vander težko povabil k sodelovanju v Magmi.
Denis je okrog sebe zbral kopico izjemnih glasbenikov. Multiinštrumentalist Roger Trigaux je edini razen Denisa, ki je tisti čas v Univers Zero pisal skladbe. Morda je bil to eden izmed razlogov, da je Trigaux šel – ker je želel več svojih kompozicij na albumu. Uraden razlog za njegov odhod je sicer bil, da je želel ustvarjati bolj električno rock glasbo in ne komornega rocka, kot včasih pravijo Univers Zero iz tistega časa. Kakorkoli že, Tirgaux je po tem albumu odšel, a on in Denis sta ostala prijatelja. Denis je igral na precej albumih skupine Present (Trigauxeva nova skupina), šele pred nedavnim je prišlo do nekaj nesoglasij med velikima osebnostima RIO žanra. Kljub vsem zameram v današnjem času je bolj pomembno to, da sta skupaj ustvarila album Heresie in s tem postavila enega od mejnikov komornega rock in opposition. Zame je to izjemen izdelek, a verjetno ni za vsakogar. Priporočil bi ga predvsem tistim, ki imajo nekaj izkušenj tako s klasično glasbo ter avantgardnim rockom, saj je zadeva kar težavna in za nekatere morda celo moreča.