Tole kar prinaša na sceno 23. letni mladenič, suhljati dolgin, s pričesko sveže bleščečega nanosa briljantine, starošolsko odet v smoking, Novozelandec William George Sinclair, »lepotne« okrajšave Willy Moon, je posrečena kombinacija preteklosti s sedanjostjo.
Možakar je za svoja leta silno pogumen saj staplja starošolske popevke petdesetih in šestdesetih z novotarijami, kot jih prinašajo trip hop, hip hop, celo tehno, nenazadnje pa so jasni tudi obrisi spletkarjenja z alternativnim rockom. Hmmm… vezi ne gre iskati takoj s prve roke v Elvisu, raje ne. Prej v »izzivalno razkazovalnem« popevkarstvu mešanice rock n' rolla, swinga, rhythm and bluesa, soula, doo-wapa. Blizu bi lahko bila dela Litlle Willy Johna (njegov hit Fever nemara večina od vas pozna?, na albumu se nahaja celo priredba njegovega dela I'm Shakin'), blues swing izleti saksofonsita in pevca Bull Moose Jacksona, doo-wap štosiranja po tirnicah The Crescendos, The Clovers, The Platters, zgodnjih rock n' roll ekscesov vokalne predirljivosti Little Richarda.... Seveda vsi po vrsti izmed naštetih strastni ljubitelji brivske pene, tako kot naš Willy. In kjer je doo wop, je seveda nekaj blago oddaljenega pridiha gospelovstva, skoraj teatralno filmskega pridiganja v izbranih napevih, celo »surfanja« kakšnih The Beach Boys je moč vleči ven (uvodni trik v Yeah Yeah), neverjetno. Ta album bi bil zagotovo predmet posmeha, v kolikor ne bi izšel v letu 2013. Čas je očitno pravi, časovni razmik pravšnji, desetletja se vrtijo s hitrostjo svetlobe, Chubby Checker pa se zagotovo obrača v grobu. Relaksirano neobremenjena plošča »Here's Willy Moon« pa deluje kvečjemu zabavno in žgečkljivo, čeprav ne prinaša prav nobene glasbene revolucije. V komercialnem oziru pa učinkovito prebija led za Willija! Ob vsem napisanem ne čudi niti vključitev priredbe I Put A Spell On You, ki pripada v izvirniku Screamin' Jay Hawkinsu. Na vas je, da izberete katera vam je ljubša, tista Nine Simone, ali aktualna Wilijeva.
Mož vzdržuje novodobne produkcijske prijeme, kjer je zvočna kulisa očiščena organskih ritmov in podkrepljena s programiranimi Apple zankami, ki skušajo replicirati zvok pihalnih in godalnih aranžmajev popevk davnih, davnih dni preteklosti, ležečih na golem minimalistično »nasemplanem beatu«, ki vzdržuje plesno lahkotnost. Slednja odlično sobiva z odsekano in zadirčno položenimi verzi vokala Willyja Moona, ki je mestoma harmoniziran z dodanimi vokalnim zbori, kar hvaležno razgibava samo predvidljivo formo skladb. Občasno skorajda nagonsko vodeni vokalni »ugrizi«, s katerimi drobi Willy melodijo mnogokrat v vzgibih, ki mejijo že na hip hop ali že omenjeni predirljivosti stare šole Little Richarda, po kateri so hodili kasnejši rock n' roll diletanti na čelu z mojstrom izkrivljanja melodije Davidom Bowiejem, je že v naslednjem hipu zbližan z otipljivo melodijo. To Willya nikakor je zbližuje npr. z Ben E. Kingovo Stand By Me, a skladbi kot sta Working For The Company ali posebej »milozvočni« Fire ter My Girl, prav všečno nevtralizirajo odsekano našobljeno vokalno nastopaštvo, ki ga kar mrgoli na albumu.
Nobena posebna znanost bi rekel človek. Le dobiti moraš idejo, imeti dovolj poguma, da jo preizkusiš in realiziraš. Kar je Willy posvojil od stare šole je tudi minutaža skladb, ki je ekstremno kratka, se pravi med dvema in tremi minutami na skladbo. Zato album ne doseže niti pol ure v dolžino. Poseben zvočni eksperiment si Willy privošči na instrumentalu Murder Ballad. Tu je v zaključku še mračna skladba alternativno rockovske konture, zmes trip-hop semplov na preprosti ritmični strukturi, prerešetana z shizoidnim obešenjaštvom kitarske igre, ki bi jo znala smiselno uporabiti v svojih idejnih izletih glasbenega eksperimenta tudi novodobna mojstra minimalizma Jack White na eni strani ter naš stari dobri privlačni izgrednik Marilyn Manson na drugi (oh in mimogrede, tudi Marilyn je priredil skladbo I Put A Spell On Yoiu, ko ga že omenjamo). Ta skladba daje slutiti, da se za avtorsko paradigmo Willyja Moona skriva še več, kot ponuja prvenec.
»Here's Willy Moon« je album, ki uspešno prebija led in kupuje pozornost na prizorišču, zaradi čeasr so ponudili pogodbo glasbeniku že v samem štartu kar pri Island Records. V avtorski kreativnosti Willy Moon ne odkriva tople vode. Le previdno izbira in združuje. Stare ideje. Glasba na »Here's Willy Moon« je nastavljena tako, da jo moraš gledati in poslušati hkrati. Takrat namreč polno učinkuje. Je namreč v pretežni meri usidrana na plesnih korakih. Kdor je obiskal lanskoletni Urbani festival v ljubljanskih Križankah, se je lahko na lastne oči prepričal, kako na odrih mojstrsko izkorišča formo skladb Willy Moon za svoj teater. Minimalizem aranžiranja obče predvidljive forme je namreč odlično doziran z energetskim prebitkom testosterona v krvi tega neukročenega mladeniča. Ni treba ugibati dvakrat, da je Willy pri tem početju združil plesna koraka Chubby Checkerja in Elvisa Presleya v eno.
na vrh