Helloween, hamburški očetje power metala, so svojo pot začeli kot obskuren speedmetalski kolektiv, ki je nastal po združitvi bandov Gentry, Iron Fist ter Powerfool. Njihove prve uradno izdane studijske posnetke je moč najti na kompilaciji »Death Matel Sampler« iz leta 1983 na kateri se nahajata skladbi »Oernst Of Life« ter hitrejša verzija priljubljenega standarda »Metal Invaders«. Ključna skladatelja in vizionarja v njihovem zgodnjem obdobju, ko so še delovali kot kvartet, sta bila kitarist/pevec Kai Hansen ter njegov kitarski pajdaš Michael Weikath. V pomoč jima je bila izjemna ritem naveza, katero sta tvorila basist Markus Grosskopf in bobnar Ingo Schwichtenberg, ki je bila ena najboljših in najhitrejših v tedanjem tevtonskem metalu.
Helloween so v zgodnjem obdobju črpali svoj zvočni navdih predvsem pri nekaterih ameriških speedmetalskih in trashmetalskih zasedbah ter tudi pri Iron Maiden. Ravno pri slednjih je Hansen dobil idejo za njihovo prvo maskoto, sprva enookega vesoljca Fangfacea, ki je v marsičem spominjal na Eddieja. Fangface, katerega je kasneje prenesel v svoj naslednji band Gamma Ray, se je skupaj z bučo pojavil že na naslovnici prvega Helloween EP-ja iz leta 1985, preprosto imenovanega kar »Helloween«, ki je izšel kot uvertura v njihov studijski prvenec »Walls Of Jericho« (1985).
»Halloween« resda nima prav veliko povezav z njihovim kasnejšim powermetalskim slogom, vendar kljub temu vsebuje vrstno izvrstnih, večinoma speedmetalsko zasoljenih skladb, kar pomeni, da v brutalnih ritmičnih niansah prevladuje strupeno hitro udrihanje dvojne bas stopalke na bobnih, čez katere so prevlečene nevarno zašiljene kitarske pasaže. Posebno poglavje zase je Hansenovo s punkovsko energijo zabeljeno petje, ki je v primerjavi z obema njegovim naslednikoma, Michaelom Kiskejem in Andijem Derisom, sicer tehnično šibko, vendar ta primanjkljaj uspešno kompenzira s svojim srditim, uporniškim pristopom in doseganjem zavidljivo visokih vokalnih registrov pod močnim vplivom Roba Halforda (Judas Priest). Kai je imel tedaj veliko težav z istočasnim igranjem kitare in petjem in si je sprva želel, da bi Helloween v svoje vrste sprejeli njegovega tovariša, pevca Ralfa Scheepersa (Tyran' Pace, kasneje Gamma Ray in Primal Fear), vendar se jim slednji ni utegnil pridružiti. Tako se je moral Hansen nekako znajti in njegova 'povampirjena' barva glasu je posameznim skladbam prinesla izjemen karakter, zato so nekatere stvaritve na »Helloween« že ob izidu postale kultne med evropskimi metal zanesenjaki.
Uvod v energetski katalizator »Starlight« vsebuje kratek zvočni posnetek, ki je bil vzet iz filma 'Noč čarovnic 3'. Zaradi straniščnega humorja ta kratka filmska uvertura zveni izrazito 'Zappovsko', tako da so bili Helloween že tedaj veliki šaljivci, čeprav so njihova zgodnja besedila skoraj vsa po vrsti vsebovala ostre družbene bodice, če že niso bile tipične ode metalskemu načinu življenja. Omenjeni »Starlight« že, takoj po začetnem kaosu, vsebuje Kaijevo specifično vreščanje. Nazobčane, vendar obenem melodične kitarske pasaže so podkrepljene z drdrajočimi bobnarskimi marši in nevarno visokimi vokalnimi legami, medtem ko vlada izrazito mračno vzdušje, ki je v precejšnjem nasprotju z večino njihovih kasnejših 'happy Helloween' del. Tudi »Murderer«, še en priljubljen standard iz zgodnjega obdobja, kjer se Hansen odlično vživi v dramatično kriminalko, nadaljuje z mrakobno atmosfero, katero soustvarja mogočna naveza duhovitih kitarskih variacij in poblaznelih ritmičnih nians. Izmenjava kitarskih solaž med Hansenom in Weikathom poteka izjemno tekoče in prefinjeno, medtem ko je Kai vnovič pravi vokalni vampir.
»Warrior«, še ena ostra socialna kritika, je prepreden z bodečimi kitarskimi pasažami ter barbarskimi bobnarskimi krošeji. Prav neverjetno je, kako Kaijevo srdito vreščanje, posameznim stvaritvam na »Helloween« vnaša uporniško in fatalistično energijo. Najboljšo stvaritev na EP-ju pa predstavlja demonični blodnjak »Victim Of Fate«. Slednji vsebuje vse najboljše in prepoznavne prvine klasičnega tevtonskega metala, pa tudi podobno kitarsko frazeologijo kot Iron Maiden klasika »Phantom Of the Opera« ter enega najboljših refrenov v zgodnji Helloween fazi. Poseben ambientalni klimaks nastopi v srednjem, narativno usmerjenem delu, ko se Hansen za kratek čas spremeni v demoničnega skušnjavca, predem postreže še z eno visoko registrirano vokalno eksplozijo. V zaključku oba kitarista demonstrirata, da odlično obvladata tudi tercetne kitarske harmonije zaradi katerih so postale primerjave z Iron Maiden samoumevne.
»Cry For Freedom«, ki nekoliko spominja na določene Judas Priest dosežke, se odpre kot melanholična balada dokler mogočna kitarska fraza ne napove zasuka v precej bolj udarne vode. 'Vikinški' zborovski refreni, zanimivo, precej spominjajo na njihov kasnejši powermetalski slog, sicer pa je to še en imeniten dosežek, ki je sporočal, da bo na Helloween potrebno v prihodnosti še kako računati.
Helloween so že na svojem prvem EP-ju, ki sicer ni imel veliko skupnega s kasnejšimi powermetalskimi dosežki, napovedali preboj na sam vrh tevtonskega metala ter poskrbeli za nadvse uspešno ogrevanje pred izidom kultnega prvenca »Walls Of Jericho«. Že tu se lahko nazorno sliši, da je originalni, speedmetalski kvartet posedoval vse potrebne vizije in ambicije za naskok na vrh pa tudi produkcija v režiji članov banda niti ni bila napačna v primerjavi z nekaterimi drugimi zgodnjimi dosežki njihovih nemških metal vrstnikov.
na vrh