Na začetku osemdesetih, po (ne)pričakovanem uspehu kultnega prvenca »Face Value« (1981), se je bobnarski in pevski odličnik Phil Collins začel vse bolj utrjevati kot samostojni glasbeni zvezdnik, ne da bi ob tem na kakršen koli način zanemarjal ustvarjanje za svojo 'matično' skupino Genesis, kateri so ravno tedaj doživljali pravcato komercialno renesanso. Collinsova postopna slogovna transformacija iz prog rockovskega/jazz fusion garača v poprockovskega zabavljača je bila v času njegovega drugega studijskega dosežka, »Hello, I Must Be Going!«, ki je bil v primerjavi s prej omenjenim prvencem še bolj komercialno usmerjen, dokončana. Ljubezenska besedila so v tej fazi pevčeve/bobnarjeve kariere postala nenapisana obveznost in za Phila skorajda obsesija, sploh kadar je bilo govora o emocionalnih baladah, katere so vedno zavzemale pomembno mesto na njegovi ustvarjalni poti.
Potem, ko je Phil še vedno preboleval travmatično ločitev od svoje prve žene je njegova poezija na »Hello, I Must Be Going!«, ki je naslov dobil po istoimenski skladbi iz filma bratov Marx, prevzela nekoliko vedrejše tone, kar se je poznalo tudi pri sami atmosferi posameznih del. Collinsov jazzovski pedigre se pri njegovem bobnarskem pristopu, ne glede na izrazito poprockovsko usmeritev albuma, kjer so bile na široko odprte duri zvočni tehnologiji osemdesetih z obširno rabo najrazličnejših sintetizatorskih efektov, ob 'povoščeni' koprodukciji Hugha Padghama, pogostokrat še vedno lepo sliši, medtem ko je senzibilnih vokalnih trenutkov, pri čemer je bil vedno pravi mojster, tako rekoč v izobilju, zato ni bilo presenečenje, da je leta 1983 prejel prvo nominacijo za najboljšega britanskega izvajalca. Devet od desetih skladb se je uvrstilo na glasbene lestvice, kar zgovorno priča o komercialni privlačnosti, pa tudi o kvaliteti »Hello, I Must Be Going!«, ki se še danes uvršča med Philove najbolj uspešne samostojne dosežke.
Z melodramatično power balado »I Don't Care Anymore« je gospod Collins ustvaril še en huronski hit na kakovostni ravni »In The Air Tonight« (1981). Obenem je to tudi edina skladba na albumu, ki se s svojo mračno naravo in sarkastičnim besedilom dotika ločitve od prve žene, kar je bila vodilna lirična srž tudi na »Face Value«. Subtilni klaviaturski akordi so podprti z mogočno bobnarsko podlago, medtem ko kitarist Daryl Stuermer povleče vrsto preprostih, a okusnih kitarskih fraz. Philova togotna vokalna ekspresija je tu na resnično zavidljivi ravni, saj legendarni bobnar/pevec vanjo stisne poslednjo kap svojega ranjenega srca. Ta nepozabni zimzelen se je pojavil v eni izmed epizod priljubljene TV serije Miami Vice ter mnogo let kasneje tudi v kultni video igri Grand Theft Auto V.
»I Cannot Believe It's True« je poprockovski zabavljač s hudomušnimi saksofonskimi aranžmaji, ki nenadoma poskrbi za precej bolj sproščeno atmosfero, pri čemer pomembno vlogo odigra Philov markantni pevski pristop ob pomoči zborovskih spremljevalnih vokalov. Duhovita solaža na alto saksofonu dodatno začini igrivo in pozitivistično vzdušje. »Like China« je precej zabaven rocker, kjer se Collins v uvodnem delu pozabava s Cockney naglasom, saj se prek besedila vživi v vlogo prepotentnega najstnika. Pobalin želi v posteljo zvabiti svoje dekle z besedami, da 'bo z njo ravnal kot s porcelanom'. Kitarist Stuermer poskrbi za kar nekaj kompleksnih kitarskih linij, pa tudi za zanimivo solažo s katero še dodatno poživi živahno atmosfero. »Do You Know, Do You Care«, solidna stvaritev v srednjem tempu, vsebuje subtilne sintetizatorske teksture in Collinsov melodramatični pevski pristop, ki vrhunec doseže s temperamentnim refrenom.
»You Can't Hurry Love«, priredba ženske pop skupine The Supremes, je postal največji hit in najbolj znan dosežek s »Hello, I Must be Going!« ter po komercialnem uspehu celo presegel original. Po »Behind The Lines« (Genesis) in »Tomorrow Never Knows« (The Beatles) je bila to Philova tretja priredba, vendar prva, katero je izdal kot single in katera mu je prinesla nesluten uspeh. Tu se lahko sredi plesno orientirane atmosfere nazorno sliši, da sta imela soul in R&B vse večji vpliv na Collinsovo nadaljnjo ustvarjalno kariero. »It Don't Matter to Me« je še en zabaven, odrezav pop rocker s pozitivistično noto, temperamentno bobnarsko podlago in strastnimi saksofonskimi vložki, ki poskrbijo za vrhunsko veselico. Philov nonšalantni pevski pristop je tokrat poln samozavesti in neobremenjenosti z običajnimi srčnimi težavami.
»Thru These Walls«, še en uspešen single, se prek besedila ubada s firbčnim posameznikom, katerega muči, kaj se dogaja za steno, ki ga loči od njegovih sosedov. Phil se na prepričljiv način vživi v lik kompulzivnega in osamljenega nevrotika, kateri si začne med lastno obsesijo predstavljati nočne aktivnosti svojih sosedov, četudi se to dogaja samo v njegovi glavi. Ta nadvse subtilni dosežek, predvsem na račun akordov na sintetizatorju Prophet 5, nekoliko spominja na »In The Air Tonight«, kar velja tudi za določene ritmične nianse. Balada »Don't Let Him Steal Your Heart Away« sodi med Collinsove najlepše ljubezenske pesmi za kar poskrbi predvsem njegova strastna vokalna predstava ter prekrasen osrednji simfonični aranžma.
Jazzovsko usmerjeni inštrumental »The West Side« je edina stvaritev na albumu, katero bi se lahko pogojno označilo kot eksperimentalno, saj vsebuje kar nekaj kompleksnih ritmičnih nians na bobnih in basu ter vrsto ganljivih saksofonskih pasaž, medtem ko Stuermer v srednjem delu odigra sočno kitaro solažo. To je tisti trenutek na »Hello, I Must Be Going!«, kjer se lahko nazorno slišijo Collinsove glasbene korenine ter vplive njegovih preteklih ustvarjanj z Genesis in Brand X. »Why Can't It Wait 'Til Morning«, klavirsko usmerjena balada s presunljivimi simfoničnimi aranžmaji, predstavlja melanholičen zaključek albuma, saj se Collins na njej vnovič prelevi v 'viteza ranjenega srca' in demonstrira zakaj je bil eden najbolj cenjenih pop pevcev osemdesetih.
Gospod Collins je kot kovač lastne sreče s »Hello, I Must Be Going!« ustvaril še en vrhunski poprockovski dosežek in požel nesluten uspeh, kar ga je izstrelilo med največje glasbene zvezdnike osemdesetih. Novorojena MTV generacija mu je začela 'jesti iz roke', medtem ko dolgoletni Genesis privrženci razumljivo niso bili najbolj navdušeni nad njegovim početjem, še posebno, ko je ločnica med Philovo kariero in legendarno progresivnorockovsko skupino, kar se tiče slogovnega pristopa, postajala čedalje tanjša. Ne glede na to, da »Hello, I Must Be Going!« test časa ni preživel tako dobro kot nekateri drugi dosežki iz Philove samostojne kariere, pa ostaja eden njegovih zvočno najbolj raznovrstnih in razgibanih albumov.
na vrh