S "Heavy Weather" so legende jazz fusiona Weather Report dosegli enega izmed svojih ustvarjalnih vrhuncev ter največje komercialno zmagoslavje v celotni karieri. Medtem, ko je bilo po mojstrovini "Black Market" (1976) nekako pričakovano, da bodo še stopnjevali in nadgrajevali medsebojno ustvarjalno kemijo, pa je bil izjemen prodajni uspeh tega albuma za člane skupine in njihove privržence resnično veliko presenečenje. Le kdo bi še pred nekaj leti od mojstrov dolgometražnih improvizacij in inovativnih inštrumentalnih tehnik pričakoval, da se bodo z radijskim hitom, poskočnim inštrumentalom "Birdland", nenadoma povzpeli na vrhove svetovnih glasbenih lestvic?
To se sliši še bolj neverjetno, če se zavemo, da se je to zgodilo v času, ko je bila popularnost jazz fusiona že v zatonu ter sta disko in punk na veliko narekovala tedanje glasbene in socialne trende. Njihovi nekdanji glasbeni sodelavci in prijatelji so v tem času že zgubili nekdanji ustvarjalni zagon ter se raje posvetili nekaterim drugim projektom ali novim glasbenim usmeritvam. Miles Davis, ki je bil do tedaj že zasičen fusiona, si je vzel večletni počitek in ga ni bilo na sceni vse do začetka 80-ih. Coreovi Return To Forever so že odslužili svojemu namenu in razpadli na več različnih samostojnih projektov. Podobno se je zgodilo z McLaughlinovimi Mahavishnu Orchestra. Ti so bili potem, ko se je John odločil s Shakti zapluti v akustične in etno vode, že eno leto srečno pokopani. Če odštejemo močno britansko jazz fusion sceno s skupinami kot so bile Brand X, Colosseum II, Soft Machine in Nucleus ter Nemce Passport, so bili Weather Report edini izmed pionirjev jazz fusiona, ki niso vrgli puške v koruzo in si celo dvignili svojo popularnost.
Na "Heavy Weather" je že takoj razvidna nenadna tranzicija od daljših in visoko eksperimentalnih form s številnimi kompleksnimi improvizacijami, proti nekoliko krajšim, manj kompleksnim inštrumentalnim formam z vse bolj prefinjenimi aranžmaji in ritmi. Predvsem v ritmičnih segmentih, kjer jih pogostokrat odnese tudi v funk vode, se čuti njihovo tvegano, a nadvse posrečeno združevanje različnih melodičnih in radiu prijaznih motivov z resnim igranjem in zavidljivo visokimi kompozicijskimi vrlinami.
Večina izmed osmih inštrumentalov je nastala v režiji nepremagljivega dueta, ki sta ga tvorila oba šefa skupine, se pravi klaviaturist Joe Zawinul in saksofonist Wayne Shorter. Oba umetnika sta bila že od nekdaj tvorca levjega deleža njihovih najboljših stvaritev. Na "Heavy Weather" pa sta nenadoma dobila močnega in enakopravnega skladateljskega tovariša. Slednjega je poosebljal fantastični basist Jaco Pastorius, za številne glasbene ljubitelje, ne samo v svetu jazza, celo najboljši basist vseh časov. "Heavy Weather" je bil njihov prvi album na katerem je Jaco od začetka do konca sodeloval kot reden član, saj je bila njegova inštrumentalna in kompozicijska vloga na "Black Market" precej manjša.
Njegove monumentalne spretnosti na basu brez prečk še dandanes ostajajo posebno poglavje zase. Na dlani ponudijo odgovor zakaj ni Weather Report niti enkrat zgrabila skušnjava, da bi v svoje vrste slučajno povabili kakšnega električnega kitarista. Jaco je na svojem basu kot za šalo ubiral lestvice, iz rokava stresal dualne improvizacije, pri vsem skupaj pa ves čas vzdrževal neobičajno mero melodičnosti. Še posebno pa je treba poudariti, da je odlično razumel in spremljal razvoj naprednih glasbenih trendov in tehnik ter vse to vpletal v svoje unikatno in inovativno igranja bas kitare.
Zawinulovi večplastni eksperimenti z elektroniko in igrivi ritmi na, za tiste čase, naprednih sintetizatorjih in električnem klavirju ter Shorterjevi energični vložki na saksofonu, ki so od nekdaj vnašali največ elementov tradicionalnega jazza, pa so tisti, ki tvorijo osrednji zvok tega albuma. Poleg legendarne trojice ne gre prezreti tudi ritmičnih prispevkov izvrstnega bobnarja Alexa Acuñe, ki se je v zasedbi obdržal še iz obdobja "Black Market" ter novega tolkalista, Portoričana Manola Badrene. Oba sta v njihove kompozicije na energičen način vnašala slikovite ritmične okraske. Ti so v marsičem črpali iz tradicionalnih etno elementov, značilnih za latinsko ameriško glasbo, katere je Zawinul kot veliki svetovni popotnik že od nekdaj oboževal.
Na "Heavy Weather" se, bolj kot na katerem koli izmed njihovih albumov, zazna skorajda dramatičen način na katerega so v svojo unikatno obliko jazz fusiona vnašali številne nove primesi, predvsem s področja popularne glasbe in rocka. Narava posameznih kompozicij je postala ritmično manj kompleksna in s tem dostopna tudi tistim poslušalcem, ki ne sodijo med zavzete privržence jazz fusiona. Njihove značilne, visoko kompleksne improvizacije, so se poenostavile, kar pa še zdaleč ne pomeni, da ne bi na albumu vladala izjemna kohezivnost in inteligenca v grajenju dramatičnih aranžmajev, duhovitih ritmičnih okraskov in predvsem vrhunske atmosfere. Ritmičnim elementom funka in svetovne glasbe, ki so imeli pomembno vlogo že na "Black Market", so se pridružile še nekatere finese značilne za popularno glasbo. S tem pa se že ponudi polovica odgovora od kod nenaden in silen uspeh tega albuma.
Weather Report nas ob otvoritvenih zvokih albuma povabijo v "ptičjo deželo", kjer vlada izjemno razigrano vzdušje, katero meji že na plesni karneval. Beseda seveda teče o velikem Zawinulovem hitu "Birdland", ki je najbolj znano delo njihove celotne kariere in predstavlja zelo redek dosežek v povesti inštrumentalne glasbe, da se je inštrumental povzpel na vrh glasbenih lestvic. Ta zimzeleni jazz standard se odpre z nepozabno Jacotovo umetno ustvarjeno harmonijo, katero ustvari prek posebnih vibracij na strunah svoje bas kitare. Sledi šegav in skorajda plesen ritem s postopnim vključevanjem ostalih inštrumentov. Medtem, ko Zawinul na klaviaturah ustvari osrednji aranžma, Shorter na saksofonu vpleta svoje duhovite pasaže. Ritmična kombinatorika in melodičnost se še poveča prek razgibanih tolkal, Jackotovih spremljevalnih vokalnih harmonij v ozadju in ploskov rok. Vmesne inštrumentalne in vokalne improvizacije na zabaven in razgiban način povezujejo večplastne pasaže na basu in klaviaturah. Korenine kompozicije sicer segajo še v čas pred Jacotovim prihodom, ko je bil osrednji aranžma grajen izključno na klaviaturah. Njeno ime izhaja iz znamenitega jazz kluba Birdland, ki se nahaja v New Yorku. Klub je dobil svoje ime po legendarnem jazz saksofonistu Charlieju Parkerju, kateremu je po Zawinulovih besedah tudi posvečena ta skladba.
Z ritmično umirjenim, že skorajda meditativnim, "A Remark You Made", se vzdušje nenadoma spreobrne v popolnoma druge vode in doseže razmere, ki vzbujajo občutke izjemne nostalgije. To je eden izmed redkih trenutkov na albumu, kjer je večji poudarek na grajenju večplastnih, skorajda orkestralnih aranžmajev, kot pa na ritmičnih duhovičenjih. Za slednje je zaslužen predvsem maestro Zawinul, ki je osrednji arhitekt te kompozicije. To je razvidno že iz krhkih uvodnih pasaž na električnem klavirju, ki prek Shorterjevih vložkov na tenor saksofonu vnašajo vzdušje izjemne subtilnosti in romantike. Joe je bil že od nekdaj velik romantik. Njegovo tenkočutno umevanje za grajenje melanholično obarvanih simfoničnih aranžmajev na področju jazz fusiona ni imelo para. Vmes se ves čas lepo sliši melodično rožljanje Pastoriusovih delnic na basu in manjši improvizacijski vložki.
"Teen Town" od vseh kompozicij, ki se nahajajo na "Heavy Weather", pove največ o Jacotovem inštrumentalnim in kompozicijskemu geniju. Ta njegova umetnina je zgrajena iz vrste nevsakdanjih akordov in improvizacij na basu, medtem ko se v ozadju sprehajajo Shorterjeve pasaže na saksofonu. Zawinul na klaviaturah gradi osrednjo melodijo, medtem ko Badrena na kongih v ozadju pomaga Pastoriusu ustvariti ritmično poslastico nevsakdanjih dimenzij. Prav ti hipnotični in inovativni ritmi so zaslužni za naslov še enega zimzelenega jazz standarda.
Shorterjev "Harlequin" je nadvse okusna zmes večplastnih aranžmajev in razgibanih improvizacij. Tu blesti predvsem striček Wayne s svojimi duhovitimi solažami na saksofonu. Nikakor pa ne gre zanemariti tudi razgibanih Zawinulovih okraskov na klavirju in sintetizatorju, da o Pastoriusovih plezanjih po vratu bas kitare sploh ne govorim. Kljub energičnim ritmičnim intervalom, predvsem kar se tiče bobnarskih prehodov v zaključnem delu, prevladuje izjemno spokojno vzdušje.
Edini šibkejši trenutek na albumu predstavlja enigmatični "Rumba Mama", ki se zaradi svoje posebne narave ne ujame najboljše z ostalimi deli na njem. Gre za krajši koncertni vložek v solistični izvedbi obeh tolkalistov, se pravi Acuñe in Badrene. Pri tem nikakor ne moti njuna odlična izvedba v energičnih ritmih karibske glasbe, temveč povsem nepotrebno Badrenovo kričanje in ovacije občinstva. Na srečo gre samo za krajši interval, ki nikakor ne pokvari vzdušja albuma.
Stvari se v trenutku zresnijo s Shorterjevim "Palladium", ki je ena izmed ritmično najbolj razgibanih stvaritev v povesti skupine z izobiljem svojevrstnih improvizacij in solističnih vložkov. Sočne Shorterjeve pasaže na saksofonu spremlja izjemna ritmična kombinatorika. Tu se Pastoriusu z njegovimi unikatnimi prijemi na basu v navezi z mogočnimi bobnarskimi prehodi in mavrično igro tolkal posreči ustvariti svojevrstno karibsko vzdušje. Svoje k podobi eksotične morske obale med sončnim zahodom dodajo še Zawinulove umetnine na klavirju in sintetizatorju, ki se pojavljajo v ritmično ključnih trenutkih.
Na izvrstnemu "The Juggler", Joe še enkrat demonstrira svojo vsestranskost in sloves enega izmed najbolj prebrisanih klaviaturskih čarovnikov v povesti sodobne glasbe. Po uvodnem, orientalsko obarvanem aranžmaju na sintetizatorjih, počasi stopnjuje eterično vzdušje. Posamezni ritmični vzorci ustvarijo vzdušje kot, da bi nekdo ves čas žongliral s posameznimi inštrumenti. Pastoriusove improvizacije na basu so ponovno čista fantazija, medtem ko Shorterjev saksofon znotraj kompozicije vnese levji delež romantike.
Zaključna "Havona" je na prvem mestu poslastica za vse privržence velemojstra bas kitare. Jaco tokrat ni demonstriral samo še ene svojevrstne predstave v igranju basa, temveč se mu je posrečilo napisati eno izmed najboljših del na albumu. Gre za ritmično izjemno intenzivno kompozicijo s celo vrstno dramatičnih prehodov in duhovitih improvizacij. Po dramatičnih, že skorajda epskih uvodnih pasažah na klaviaturah, vpadejo nabrušene bas linije, ki jim delajo družbo dinamični bobnarski prehodi. Prav vsi inštrumentalisti tu prikažejo neverjetne improvizacije in solistične vložke, vseeno pa gre ponovno izpostaviti Jacotove vragolije na basu. Njegova hitrost ubiranja akordov, intenzivna plezanja po lestvicah in prehajanja v dualne improvizacije, preprosto jemljejo sapo. Boljši zaključek albuma si ni mogoče zamisliti.
"Heavy Weather" ostaja eden najboljših in najpomembnejših albumov v povesti jazz fusiona. Predstavlja tisto pomembno prelomnico v povesti jazza, ko se je legendarni skupini prek vpletanja nekaterih vplivov tedanje popularne glasbe, posrečilo, da je jazz fusion popeljala na naslednjo evolucijsko stopnjo njegovega razvoja. V času, ko so ostali pionirji jazz fusiona nemočno dvignili roke, se mu je posrečilo, da je med širšim občestvom obnovil zanimanje za to glasbeno zvrst. Na njem so Weather Report dosegli svoj vrhunec v vlogi komponistov in ustvarili enega najbolj bleščečih draguljev v povesti jazz (fusion) glasbe ter enakovrednega naslednika mojstrovini "Black Market". Legendarni trojici Zawinul, Shorter in Pastorius se je posrečilo nemogoče: postali so eni izmed redkih jazz (beri: resnih) glasbenikov, ki so se lahko po množični priljubljenosti kosali tudi z rock in pop zvezdniki tistega časa. S tem pa je bilo tudi postavljeno ogrodje njihove klasične postave, ki je bila ključna, da so se Weather Report pri življenju obdržali najdlje od vseh pionirjev jazz fusiona.
na vrh