Jethro Tull: Heavy Horses

Le katera rockerska skupina oziroma kateri glasbenik bi bil zmožen posvetiti svoj album plemeniti pasmi starodavnih podeželskih konj, katerim grozi izumrtje? Odgovor je sila preprost, kajti edini pravi kmetovalci med rockerji so bili vselej samo eni in edinstveni – Jethro Tull. Za skupino, ki nosi ime po izumitelju sejalnega stroja, je "Heavy Horses" še en pomemben doprinos pri glasbeni predstavitvi agrikulturnih dejavnosti. S slednjimi se še posebno rad ubada njihov karizmatični poglavar Ian Anderson, ki se je v tistih časih za dalj časa preselil na podeželje, kjer je črpal navdih za večino skladb njihove folk rockovske trilogije ("Songs From The Wood "(1977), "Heavy Horses" (1978) in "Stormwatch" (1979)). Ian, pravi kleni škotski kmetovalec, med glasbenimi poznavalci sicer veliko bolj znan kot nori piskač, multi-inštrumentalist ter alfa in omega glasbenega izročila Jethro Tull (čeprav bi imel na tem mestu gotovo kaj pripomniti tudi njihov dolgoletni kitarist Martin Barre), ki se že od nekdaj rad vozi s traktorjem medtem, ko se je opravljanju vozniškega izpita že zdavnaj odrekel, je na "Heavy Horses" s pomočjo svojih kameradov več kot uspešno predstavil vsakodnevno življenje na kmetiji.

"Heavy Horses" nadaljuje folklorni duh predhodne mojstrovine "Songs From The Wood" (1977) vendar vseeno na nekoliko drugačen način. Če je prejšnji album, po vzdušju in poeziji, idealiziral in mitiziral življenje na podeželju, je na "Heavy Horses" ujet veliko bolj realističen pogled. Namesto pravljičnih zgodb besedila opisujejo vsakodnevna kmečka opravila in dogodke, ki so se konec 70ih resnično dogajali na Ianovem posestvu ter britanskem podeželju nasploh. Zato je po vzdušju tudi opazno manj šegav in nekoliko mračnejši glede na predhodnika, čeprav duhovitih tem in zvokov tudi tokrat ne zmanjka. Nekatere lirične teme bodo mnoge poslušalce zabavale celo bolj kot kdajkoli prej.

Tako kot na odličnem predhodniku, Jethro Tull tudi tokrat nadaljuje z igranjem izvrstnega progresivno usmerjenega folk rocka, z velikim poudarkom na akustiki, ki v posamezna dela nadvse uspešno vnaša pristno ruralno vzdušje. Zato so v marsičem "kriva" predvsem Ianova izjemno ekspresivna besedila, ki iz navidezno banalnih tem ustvarijo izjemno slikovito, poetično in sočno paleto slikovitih vzdušij, pravcatih kmetskih slik. Njegova besedila, ki govorijo o miših, mačkah, kurah, konjih, vetrnih petelinih ipd, se odlično prepletajo z glasbo, ki pričara keltsko obarvano vzdušje zimzelenih planjav, polj, otokov, jezer in seveda kmetij. Kar se tiče posameznih inštrumentalnih sekcij so te ene izmed najboljših in najbolj energičnih v njihovi zgodovini, zlasti prispevek ritem linije (John Glascock na basu in Barrie Barlow na bobnih) se uvršča v sam vrh njihovih dosežkov. Medtem so Evansove in Palmerjeve klaviature tokrat v nekoliko podrejenem položaju glede na obširne akustične sekcije, zlasti Ianovo flavto. Martinova kitara pa tudi tokrat prinaša povezavo in nekakšno zlato sredino med posameznimi folk in hard rockersko usmerjenimi sekcijami. Eden od možnih vzrokov, zakaj je ta album tako poseben in se v marsičem razlikuje od njegovih predhodnikov, je morda tudi v prispevku posebnega gosta Darryla Waya (ex-Curved Air, Wolf) na violini, ki gostuje na "Moths" in naslovni skladbi. Ian je tokrat na večini skladb ubral še posebno duhovit vokalni pristop, ki sega od rezke in energične naracije do izjemno melodične ekspresije.

Že uvodna mojstrovina "And The Mouse Police Never Sleeps", kjer nas v središče dogajanja uvede zvok prhajočega konja, kateremu sledijo kristalno čista akustična kitara, bobni in Glascockova sočna linija bas kitare medtem, ko gospod Anderson s svojo rezko in na mesta spakljivo barvo glasu opisuje "pomembne" dogodke na njegovi kmetiji ter starodavno, nikoli končano sago o mačkah in miših, nas skladba prerešeta s svojo neverjetno energijo in slikovitim vzdušjem. Izvrstna kompozicija, ki vsebuje nekonvencionalen ritem in številne nenavadne prehode, katere na koncu po ponavljajoči naraciji zaključi še močan kašelj prehlajenega gorjana.

"Acres Wild" je še ena izvrstna stvaritev, nabita s poskočnim ritmom ter sočnimi keltskimi melodijami za katere skrbi izjemno hitro valovanje med flavto in kitaro, ki sta obogateni z nekateri odličnimi Palmerjevi orkestralni aranžmaji. Martinova kitara nosi večino inštrumentalnih tekstur, odlično pa v skladbo vpade tudi Wayeva violina, ki da skladbi še neko dodatno dimenzijo. Ian tudi tokrat postreže z nekaterimi izjemno barvitimi vokali.

Po dveh relativno folk rockovsko usmerjenih skladbah se Tull na "No Lullaby", ki govori o večernih podeželskih prikaznih, ki se ponoči prikazujejo na oknih otroških sob, zasučejo bolj proti smeri njihovega tradicionalnega hard rocka, kjer najbolj navdušijo z močno melodijo, nekaterimi kompleksnimi Barrejevimi kitarskimi rifi in odlično solažo ter frenetično ritem sekcijo v izvedbi dueta Glascock/Barlow. Poslastica za vse ljubitelje njihove trše podobe.

"Moths" je še ena pristna Tull klasika in po mojem mnenju eden izmed vrhunec albuma, ki predstavi vse njihove akustične vrline. Preprost ritem na akustični kitari je ves čas nabit z bogatimi melodijami, sočno flavto in barvitimi orkestralnimi aranžmaji. Ianov vokal je kljub temu, da večinoma opisuje ples vešč okrog plamenov, poln izjemnega patosa. Prav neverjetno, kako se je možakar sposoben vživeti v nekaj navidezno tako trivialnega kot so vešče in njihova prezgodnja smrt v soju plamenov.

"Journeyman", ki govori o mestnem škricu, ki ob vikendih obiskuje podeželje, je trenutek ko Glascockova bas kitara zasije v sej svoji veličastnosti saj mu je uspelo ustvariti nekaj izjemno barvitih tonov, ki prevevajo večino skladbe in pričajo o podcenjenosti tega odličnega basista. Njegov prispevek nadgrajuje še vnos Martinove distorzirane kitare, ki tokrat ponovno reže kot užaljen tiger in kot vselej duhovita Ianovo flavta.

"Rover" je še ena izjemno poskočna stvaritev, polna odličnih inštrumentalnih sekcij, vsebuje pa tudi izjemno tekočo melodijo za katero skrbijo akustična kitara, flavta in Ianov vokal, ki je tudi tokrat v odlični vokalni formi in navdušuje s sočnim refrenom. Najbolj pa me to pot navduši izvrstna uporaba marimbe, ki bobnom doda še neko dodatno dimenzijo. Še eden izmed vrhuncev albuma, ki je sicer do roba naphan z dobrotami.

Akustična klasika "One Brown Mouse" je še ena skladba posvečena kmečkim mišim, ki jo odlikuje akustična kitara in Ianov globoko izpovedni vokal (kot ponavadi najbolj navduši tam, kjer je beseda o živalih do katerih nikoli ne skriva svojih velikih simpatij).

Sledi naslovna mojstrovina "Heavy Horses", ki je veliko zmagoslavje vseh najboljših elementov glasbenega izraza Jethro Tull in stvaritev, katero bi dal že takoj obvezno slišati vsakomur, ki ne pozna njihove glasbe. Skladba, ki nazorno kaže Ianovo brezmejno ljubezen do izvirne pasme podeželskih konj, katere uspešno vzreja na svoji farmi, da lahko potem vlečejo njegov plug. Kompozicija je naphana s čudovitimi Palmerjevimi orkestralnimi aranžmaji (odlična uporaba klavirja), energičnimi časovnimi prehodi, kjer sta v ospredju še posebno Martinova kitara in Ianov vokal. Na sredi nenadoma tempo skokovito naraste, kajti sledi duhovita sekcija, kjer nas prerešetajo z odlični orkestralnimi aranžmaji, katere nadgradi duhovita violina mojstra Darryla Waya in ena izmed najboljših Ianovih vokalnih predstav. Velik vrhunec albuma in ena največjih mojstrovin v zgodovini progresivnega folk rocka.

Album na optimističen način zaključi še ena nepozabna akustično začinjena klasika "Weathercock", ki je vedno eden izmed mojih favoritov pri izbiri njihovih najljubših skladb. Gre za romantično folk rockovsko kompozicijo, ki je od začetka do konca prežeta z izjemno visokim keltskim pa tudi nekoliko srednjeveškim vzdušjem. Ianovo globoko izpovedno petje je podloženo na bogati akustični melodiji, srednjeveško obarvanem ritmu, obširni uporabi raznih piščali in flavti. Še ena čista desetica, ki album zaključi na tako odličen način kot se je tudi odprl.

Ne gre prezreti, da aktualna ponovna izdaja prinaša v produkciji še bolj "živ" zvok glede na izvirnik, vsebuje pa tudi dve dodatni skladbi. Prva izmed teh, "Living in These Hard Times" je kar solidna, akustično obarvana stvaritev, čeprav bi se na uradni izdaji bolj slabo odrezala. Veliko bolj navdušuje akustična balada "Broadford Bazaar", ki je podložen na zelo lepi, folky melodiji, ki je bila ustvarjena v Ianovi solistični režiji, se pravi samo na vokalu, flavti in akustični kitari. Moja edina zamera pri ponovni izdaji leti na dejstvo, da so tokrat v knjižici popolnoma pozabili našteti glasbenike, producente in ostale odgovorne za nastanek albuma. Prav tako bi se lahko založba namesto, da je skazila odlično naslovnico z oznako "kontrola kopiranja", domislila raje nalepiti nalepko z opozorilom. A, to so že podrobnosti, ki komajda vplivajo na več kot izpolnjujoč občutek, ki me prevzame po vsakem poslušanju tega izvrstnega albuma.

"Heavy Horses" je njihova poslednja velika mojstrovina, klasika progresivnega folk rocka in eden najboljših prog rockovskih albumov s konca 70ih, ki vse prevečkrat ostaja pozabljen, kadar se našteva njihove najboljše dosežke. Sam jo doživljam celo kot logično nadgradnjo odličnega predhodnika s čimer so zopet prekosili sami sebe in zamašili usta vsem nejevernim pamžem, ki so bili prepričani, da ne bodo nikoli dosegli, kaj šele presegli veličine predhodne mojstrovine. "Heavy Horses" s svojo ruralno magijo lepo dokazuje, da dolgi epi, dramatični klimaksi in kompleksnost še zdaleč niso edino vodilo kvalitetnega progresivnega rocka temveč se najboljše stvaritve pogosto nahajajo v majhnih in navidezno skromnih kapljicah. Brezskrbnih ustvarjalnih časov te prešerne zasedbe neugnanih glasbenih kmetovalcev, ki je bila za mnoge njihova najboljša, je bilo žal po izidu odličnega dvojnega koncertnega albuma "Bursting Out" (1978) kmalu konec, kajti s severa je na kmetijo zavel mrzel veter, ki je prinesel pozebo in napovedal "Stormwatch", poslednje poglavje njihove folk rockovske trilogije.