Michael Schenker Group: Heavy Hitters

No ja. Po poslušanju "Heavy Hitters" se zdi, da je Schenker padel v pravo manijo igranj priredb. Sodelovanje Schenker / Davey Pattison in njuni skupni plošči "The Endless Jam" ter "The Endless Jam Continues", sta bila nadvse impresivna izdelka, Schenker je bil navdahnjen kot že dolgo ne.

"Heavy Hitters" pač ne seže do gležnjev temu. Na naslovnici "Heavy Hitters" je z veliko natisnjeno MSG! O sledeh skupine Michael Schenker Group bi to pot res težko govoril. Lažje je reči, da je nabral Schenker kopico zvenečih imen oz. gostujočih glasbenikov okoli sebe in se z njimi imel prav luštno v studiu.

Album pa sicer presenetljivo poskoči zelo visoko takoj s priredbo Elvisa Presleya All Shock Up, ki je predrugačena odlično, komaj prepoznavno in Schenker se na njej perfektno znajde v vodah rock'n'roll kralja, v vodah, ki jih seveda prepričljivo spelje na svoj mlin, komad pa zaznamuje fenomenalni vokal Joe Lynn Turnerja. Očitno bluesovske tirnice Schenkerju najbolj godijo in "Heavy Hitters" lepo teče naprej z Blood Of The Sun (komad odpoje živa legenda Leslie West, sicer originalni avtor pesmi in šef skupine Mountain!), ki je skupaj z I Don't Live Today in pa zaključkom plošče Poltician (priredba Cream), še eden impresivnejši trenutek plošče. Tu oz. v teh skladbah deluje Schenker najbolje. Očitno je zelo rešpektiral bluesovske rockerje prve generacije.

Pravo razočaranje pa je ujeto v pesmih War Pigs, Money, Doctor Doctor in Out In the Fields. Neverjetno. Na War Pigs troši Schenker vse preveč not, s kitaro nujno rine preko vsakega prehoda in mu skuša dodati ornament. Komadu takšne branže, pa takšna doza melodije samo škodi. Za enakim sindromom šepa Pink Floyd priredba Money, ki je popolnoma zrutinizirana in prazna pesem. Niti odlično vreščanje Tima Owensa (Iced Earth), niti saksofon Edgarja Winterja ne moreta dvigniti izvedbe obeh klasik iz žalostnega podpovprečja. Ob tem je moral Schenker znova dodati UFO klasiko Doctor Doctor, ki jo je igral že neštetokrat v življenju in je popolnoma neinspirirana "driblancija". Torej klasike, ki so jih pisali Michaelovi vrstniki pač niso tako globoko rešpektirane pri njemu, kot pa tiste, ki so jih očetje "white bluesa".

Schenker je sicer zasul ploščo s solažami, seveda solira krasno, vendar očitno njegovo soliranje le ni za vsako pesem. Solirati vse po istem kopitu in z uporabo istih efektov enostavno ne moreš. Poleg tega nekateri orignali zvenijo tako nenadkriljivo v svoji prvinski podobi, da v primerjavi z Schenkerjevo interpretacijo na "Heavy Hitters", sedaj izpadejo naravnost groteskno. Dec (prvič) nima kohezivne skupine. Zveneča imena so (drugič) zgolj rutinski statisti na plošči. In tako je Schenker tokrat malo razočaral, saj je čutiti, da je ploščo živčno in prehitro spravil skupaj in vse koščke drugega z drugim prav šlampasto zlepil . Pojem brezidejnost na "Heavy Hitters" ne pozna prav mnogo omejitev! Plošča je aktualna le za striktne in fanatične oboževalce Michaela Schenkerja.