Black Star Riders, ali vse tisto, kar je danes ostalo od zapuščine enkratnih in neponovljivih heavy rock legend Thin Lizzy, njihovih zmagoslavnih dejanj rock'n'roll pionirstva ter njegove popularizacije, se vračajo s tretjim albumom, ki so mu nadeli naziv »Heavy Fire«.
Po predhodniku »The Killer Instinct« je to album, ki so ga Black Star Riders naposled posneli v nespremenjeni postavi. Bend je sestavljen iz samih izjemno nabrušenih, izpiljenih ter izpopolnjenih glasbenikov s pročelja svetovnega hard rock zemljevida, ki so se skozi leta kalili v prominentnih in svetovno znanih imenih, znanih po sooblikovanju rokovske zapuščine. Pot nadaljujejo z novim albumom, po pričakovanju nekakšno vrsto »post-Thin Lizzy« evolucije, ki še vedno traja, pa čeprav Thin Lizzy ni več.
Scott Gorham se je že davno tega sprijaznil s tem, da bodo Black Star Riders večno primerjani z elementarnimi zaščitnimi znamkami glasbene retorike velikih Thin Lizzy. Kot komponist je Gorham to veščino posvojil od vizionarskega tutorja, pokojnega Phila Lynotta, zakaj bi torej opuščal recepturo, ki je od nekdaj hipoma vžigala? Je pa zanimivo to, da je bend tokrat v veliki meri opustil obvezno implantacijo kitarskih harmonij v tercah (vpetih nad kitarske fraze), zato dosegajo točke v tem elementu vsaj delen odklon od »kopiranja« lika Thin Lizzy. Do prve skladbe, ki nosi poudarjene kitarske harmonije v tercah, se je treba to pot rahlo načakati. To je na albumu šele šesta po vrsti, sicer izvrstna Testify Or Say Goodbye. Postavitev kompozicij torej ohranja rudimentarno retro-zvočno in slogovno sorodnost s Thin Lizzy, prav tako je tu znova neverjetno prodoren, markanten in Lynottovsko neverjetno všečen vokal Rickyja Warwicka, ki pa si privošči celo nekaj več izletov v podajanje samosovje zvenečih vokalnih dolžnosti. Takšna je kitica v When the Night Comes In, kjer preseneti aranžma integracije ženskih vokalnih harmonij v refrenskem napevu, ki nudijo oporo Warvickovemu vodilnemu vokalu ter učinkovito poglabljajo razpoloženje. Torej je to dobro. Dobili smo album, ki ne potegne takoj stoodstotno na Thin Lizzy, čeprav je jasno, da vseskozi vleče na njih. Pa še skladbe se nekoliko kasneje oprimejo ušes, kot je to značilno za material na predhodnih dveh albumih. Torej je treba vsaj trikrat zavrteti album, da pričnejo riffi lesti pod kožo. Vse skladbe tudi niso ekspresivno enako močne. V tem oziru nekoliko šepata obe baladni Fade ter Cold War Love, ki ju lahko brez težav pogrešimo. Prav tako se kdo ve kam ne premakne True Blue Kid. Te skladbe ne nosijo enakega pečata kot štiri uvodne skladbe, ki so zelo prodorne, ali kasneje na sredini Thinking About You Could Get Me Killed in že omenjena Testify Or Say Goodbye.
Znova me moti občasno pretiravanje v ponavljanju refrenov, zlasti v zaključnih delih skladb, kjer bi lahko poslušalcu privarčevali nekaj časa. V skladbah se vse pomembne reči zgodijo kanček prej kot prikaže minutaža. Neobvezno, a večkrat je ta opazka na mestu zlasti v skladbah kot sta Ticket To Rise in Letting Go Of Me.
Album na splošno ohranja visoko kakovostno komponiranje ter izvrstno teče od prve do zadnje minute, zato ne boste prikrajšani za užitek pri poslušanju. Tu ni hude filozofije. Gre za novi album lepo ošlijenih, prodornih, slečenih ter drznih rockovskih »pridig« z močno zabelo »desperado mačizma«, ki so skovane na plečih in umu legendarnega Scotta Gorhama in tovarišije na način, za katerega je jasno, da ga lahko kredibilno opraviči le generacija glasbenikov, ki ji pripada Gorham, sodobnik in nekdanji pajdaš Phila Lynotta. Takšnih glasbenikov danes »ne delajo več«, z njimi vred pa so dnevi šteti tudi albumom, kakršen je »Heavy Fire«. Zato uživajmo še nekaj časa v sladki iluziji, da v letu 2017 poslušamo Thin Lizzy, čeprav so z nami Black Star Riders.
Black Star Riders - Testify Or Say Goodbye (uradni video):
na vrh