Marilyn Manson se hitro vrača na sceno z novim albumom, desetim po vrsti. "Narobe obrnjena nebesa". To je to. Dobrodošli v pekel namreč! Po nekoliko bolj mirnem, celo intimnejšem, z emocijami izdatno podkrepljenim izletu, ki ga beleži »The Pale Emperor«, je njegov naslednik, ki bi moral iziti že v začetku letošnjega februarja in je še v lanskem letu prejel prvo predstavitev z izdajo singla Say10 (tak je bil sprva mišljen naslov novega albuma), pravzaprav na nek način glasnik spoznanja, da se je glasbena evolucija Marilyn Mansona sklenila. »Heaven Upside Down« namreč vrača v produkcijo kitarsko zvočnost korozivne nabrušenosti, značilne za sam zgodnejši del kariere, s katerim oživlja Manson na novem dosežku do neke mere karakter albumov »Mechanical Animals« in »Antichrist Superstar«, oziroma ju celo na nek način oživlja. Skratka. Včasih je očitno treba stopiti dva koraka nazaj, da greš lažje za tri naprej.
Znova so tu našopirjene in vsevprek škripavo cvileče kitare, industrialni ritmi in tuleče repetitivne programske zanke. Manson v tipskem izraznem afektu, »oblečen« praviloma v večno distorzirani efekt, ko se loteva prepevanja svojih novo ustvarjenih besedil polnih škandaloznosti. Ostaja demon svoje sorte! Vsaj trudi se ostati, saj tokrat njegova šokantnost ne prijema tako, kot v devetdesetih, čeprav vleče tokrat nekatere stare trike na plan. Bas linij je tokrat manj slišati v miksu zvočne slike, ko primerjaš zvok tega albuma s predhodnikom, v ospredje dejansko stopa produkcija ki spominja na Mansona s konca devetdesetih, kar stopi prvikrat v ospredje v skladbi We Know Where You Fucking Live, ko kitare zvočijo, kot zbor cirkularnih žag, basi pa so izrazite stanjšani. Material novega albuma premore lepo mero razgibanosti, momente gotske mračnine, ki jo zaokroža najdaljša skladba Saturnalia, konkretni in nazobčani »groove« v skladbi, kot je Tattooed in Reverse. Skladbi, kot sta Say10 in Je$u$ Cri$i$, na najlepši možni način približata kemijo med Tylorjem Batesom in Mansonom, skozi njun ekspresionistični domet, pa je moč zaznati energijo Cupid Carries A Gun iz Batesove TV nanizanke Salem, pa četudi zvenita Say10 in Je$u$ Cri$i$ strogo Mansonovsko, znatno bolj brezkompromisno in naježeno, s precej manj melodije. Skladba Kill4Me je pretkani artistični prevod Mansonovega glasbenega vizionarstva v pop glasbo, pravzaprav kolizija obojega. Eden spevnejših komadov, kar je logično, če škili k popu. Podložen s presnimi ritmi, ki jih ni težko spremljati s ploski rok. Tej skladbi se kasneje energetsko učinkovito približa naslovna skladba, ki je sicer v artističnem smislu eden najboljših dosežkov novega albuma. Sklepna Threats Of Romance je posrečena kolizija Mansonovega industrial teatra, distorzivnega pačenja njegovih vokalov, kabaretne glasbe in celo bluesa! Skladba, ki odstopa od preostanka materiala in pravšnja izbira za »dražljiv« zaključek albuma.
Kar je zelo dobro uspelo Mansonu na tem albumu je to, da je spravil album, ki je zelo kompakten. Skladbe so podane v takšne redosledju, da pravzaprav odpirajo druga drugi vrata za predvajanje. Ko se sklene ena, ta pravzaprav s svojo energijo in atmosfero dobesedno kliče po rotaciji naslednje. In Manson se je pri definiranju vrstnega reda skladb v tem oziru izkazal, kot neverjetno spretni žongler. Pravzaprav gre za album, ki prirašča k srcu dlje časa, čeprav gre za tipski bizarno minimalistični artizem, kot ga razume sicer Mansonovo glasbeno vizionarstvo. Če je v Je$u$ Cri$i$ z repeticijo Manson skoraj nadležen v tem, da prepričuje kako ostaja tudi v krizi srednjih let še naprej vsega zaupanja vreden Bog fuka, prikazuje takoj za njo senzibilna in krhka Blood Honey ranljivo plat umetnika. Pravi atmosferični kontrast! In teh je kup na albumu. V tem oziru je Masnon izvrstno »zlepil« skupaj novi album.
Pravzaprav Mansonov lik, ki pooseblja tisto famozno pošast, ki se hrani iz vseh strahov enoumnih glav konformizma mase, tokrat bolj šokira s tem, da se zateka k že preizkušenim glasbenim potezam iz preteklosti, pri čemer oživlja in vleče iz arhivov »zastarelo« vrsto produkcije, ki že davno tega ni več aktualna. Na tak način postaja Manson prej parodija samega sebe, kot parodija vseh absurdov in bebavosti življenja znotraj post-demokracije novih časov.
Prezgodaj bi bilo zaključevati, da je Manson zapadel v ustvarjalno krizo, prej dostavlja novi album spoznanje, da tokrat Manson z njim »ščiti« in »varuje« svoje artistične okope, oziroma uživa sadove avtorsko ustvarjalnih dosežkov in pridobitev iz preteklosti. Povsem solidno delo s čimer možakar ne odstira novih ustvarjalnih obzorij, ostaja pa kot vedno, na moč obscen, to je »kulturno šokanten«.
Marilyn Manson - We Know Where You Fucking Live (uradni video):
na vrh