Verjetno noben progresivnorockovski album v letu 2014 ni bil tako težko pričakovan in deležen toliko pozornosti s strani določenih glasbenih medijev kot najnovejši studijski dosežek legendarnih Yes s poetičnim naslovom »Heaven & Earth« in še eno imenitno naslovnico v domeni dolgoletnega grafičnega sodelavca Rogerja Deana. »Heaven & Earth« je še en prelomen album za angleške progresivnorockovske pionirje, saj gre za njihov prvi studijski dosežek z novim pevcem, Američanom Jonom Davisonom (Glass Hammer), ki je med koncertnimi turnejami v letu 2014 uspel prepričati večino privržencev kot nadvse všečna vokalna izbira. Večina kritikov si je bila edina, da je Davison posrečena zamenjava za tako rekoč nenadomestljivega originalnega pevca Jona Andersona, saj njegov vokalni vložek na nekaterih Yes klasikah zveni celo bolj 'andersonovsko' od samega Andersona.
V primerjavi z ostalimi člani tega legendarnega banda relativno mladi Davison, ki je obenem tudi nadarjen skladatelj in soliden kitarist, je že kot član ameriške simfoprog skupine Glass Hammer, dokazal, da je spodoben doseganja nekaterih nenormalno visokih vokalnih leg, katerih ostareli Anderson dandanes več ni zmožen doseči, medtem ko je glasovna sorodnost med obema pevcema naravnost osupljiva. Stari mački kot so basist in edini ustanovni član Chris 'Fish' Squire, kitarski genij Steve 'Mr. Owl' Howe, bobnar Alan White in klaviaturist Geoff Dowens, ki si vzporedno služi kruh tudi pri skupini Asia, so tokrat na moder način izbrali novega Yes pevca.
Yes si po podpovprečnem albumu »Fly From Here« (2011) in neuspešni epizodi s Kanadčanom Benoitom Davidom (ex-Mystery) namesto Andersona, ki je na koncu turneje skorajda ostal brez glasu, enostavno niso smeli privoščiti še ene podobne blamaže. Davison je bil menda že od začetka zamišljen kot Andersonova zamenjava, vendar takrat zaradi nerodnega telefonskega pripetljaja ni pravočasno odgovoril na povabilo v band. Sledil je šibek studijski album in turneja, ki jim nikakor ne moreta biti v ponos, zato ne čudi, da so potem prekinili sodelovanje z bivšim članom in producentom Trevorjem Hornom (ex-The Buggles) in tokrat rajši združili moči z Royem Thomasom Bakerjem (Queen, Foreigner, Jon Anderson, Ozzy Osbourne, Hawkwind, Alice Cooper in The Cars so samo nekatera izmed glasbenih imen s katerimi je sodeloval), še enim visoko čislanim producentom, s katerim so za kratek čas sodelovali že konec sedemdesetih, čeprav se iz tega sodelovanja tedaj ni izcimilo 'nič pametnega'.
Tokrat je zgodba popolnoma drugačna, saj je »Heaven & Earth« v marsičem celo eden izmed najboljših Yes albumov po koncu sedemdesetih, kar je naravnost neverjetno, če se pomisli s kakšnimi težavami, sploh kar se tiče artistične kredibilnosti, se je band ubadal neposredno po Davidovem slovesu. Ravno zato so Yes pri snovanju »Heaven & Earth«, ki na trenutke zveni nadvse 'retro' 70-a, obenem pa je to eden njihovih najbolj osvežilnih, pretočnih in melodičnih dosežkov po kultnem 'pop' albumu »90125« (1983), uporabili popolnoma drugačen skladateljski pristop kot v primeru »Fly From Here«. Namesto predelovanja 'odpadnega' The Buggles materiala iz 80-ih, so pri ustvarjanju posameznih, popolnoma novih kompozicij vsi člani banda med seboj enakovredno sodelovali, kar velja tudi za novinca Davisona. To nadvse dobrodošlo dejstvo se »Heaven & Earth« pozna že od prve sekunde dalje.
Album je od začetka do konca prepojen z zares čarobnim ambientalnim pečatom skozi katerega prvič po res dolgem času (nazadnje na albumu »Mangification«, 2001) spet zaživi njihov značilni 'zeleni jezik'. Ritem linija je, kar se tiče Yes, skozi desetletja ostala najbolj zanesljiva in konsistentna, kar ne preseneča, saj ima Alan White po Chrisu Squireu najdaljši staž v bandu brez kakršnihkoli prekinitev sodelovanja. Squire na večini skladb navdušuje s svojimi melodičnimi in prepoznavnimi linijami na Rickenbacker modelu bas kitare. Tudi nekoliko okosteneli (v glasbenem in fizičnem smislu) Steve Howe, ki poleg električne kitare veliko uporablja tudi pedal steel in akustično kitaro, je pri snovanju posameznih kitarskih variacij občutno bolj domiseln kot je bil na »Fly From Here«.
Celo Downes, ki je bil v preteklosti že večkrat kritiziran kot šibkejši nadomestek za legendarnega Ricka Wakemana, tokrat demonstrira nekaj najbolj kompleksnih in variabilnih aranžmajev v svoji bogati klaviaturski karieri, pri čemer se skrbno ogiba pretirane rabe sintetizatorskega zvoka 80-ih po katerem ga večina še vedno najbolj pozna. Posebna zgodba zase pa je Davison, ki je glavni 'zvezdnik' tega albuma in je s svojim vokalnim prispevkom tako rekoč preporodil že pošteno upehane progrockovske veterane. Z vsem dolžnim spoštovanjem do Jona Andersona, ki ostaja ultimativni glas Yes, je treba priznati, da se njegove odsotnosti tokrat prav nič ne pogreša in se včasih kar pozabi, da pevske naloge tokrat opravlja dosti mlajša oseba.
Yes so na »Heaven & Earth« želeli dati prednost kreiranju hipnotičnih atmosferičnih nians pred demonstracijo solističnih tehničnih vrlin (no, tudi tega na posameznih kompozicijah ne manjka, tako da bodo različni okusi in želje privržencev tokrat lahko povsem potešene), zato imajo tokrat prednost kompozicije, ki so vse po vrsti krajše od desetih minut. To pomeni, da na »Heaven & Earth« ni nobenega superepa v stilu preteklih klasik kot sta denimo »Close To The Edge« ali »Awaken«, kar je po eni strani kar dobra odločitev, saj bi jim potem gotovo številni kritiki očitali pretencioznost že na prvem albumu z novim pevcem. Vse po vrsti odlikuje melodična in pozitivistična narava posameznih aranžmajev, kot se to spodobi za Yes, medtem ko strah pred morebitno pretirano 'pop' kompaktnostjo v trenutku odpade, predvsem med inštrumentalnimi sekcijami, kjer izkušeni prebrisanci ne skoparijo z bravuroznimi improvizacijami.
Že uvodna skladba, »Believe Again«, kjer vladajo slavnostni simfonični aranžmaji, poslušalca dodobra napolni s pozitivistično energijo in veseljem do življenja, kar še posebno velja za eterični, večglasni refren na katerem se lahko občuti, da so se Yes, kot smo se jih najrajši spominjali, na »Heaven & Earth« končno vrnili. Marsikdo bo med poslušanjem za hip pozabil, da na glavnem vokalu ni Anderson, ki je odkril čudežni eliksir mladosti, temveč Davison, ki poje tako kot je Anderson pel v svojih najboljših časih. Steve Howe ne bi bil eden najbolj kompleksnih in nepredvidljivih kitarskih mojstrov, če ne bi postregel z nadvse smelo improvizacijo, ki se na idealen način preliva z Downesovimi večplastnimi sintetizatorskimi teksturami. Besedila nadaljujejo od tam, kjer je Anderson 'nazadnje odložil svoje pero', saj so polna poduhovljenosti, slavljenja življenja in pozivom k osebnem razsvetljenju, se pravi klasični Yes lirični subjekti, čeprav je Davison notri vnesel tudi nekaj lastnega liričnega pečata.
»The Game« je še en imeniten dosežek, ki bo osrečil vse dolgoletne privržence in je slastna mešanica med klasičnim oz. nostalgičnim in modernim ambientalnim utripom. Tu so hipnotične vokalne harmonije in epski refren, pri katerem Davisona na spremljevalnih vokalih zavzeto spremljata Squire in Howe, nepredvidljivi in dinamični časovni prehodi in čudoviti, simfonični prelivi med kitarskimi in sintetizatorskimi harmonijami. »Step Beyond« se odpre z duhovitim sintetizatorskim motivom, medtem ko 'gospod Sova' preseneti z živahno kitarsko frazo. Davison in njegova vokalna spremljevalca postopno ustvarjajo dvigujočo in svetlo atmosfero, medtem ko se v ozadju pretakajo mogočni simfonični aranžmaji, ki sodijo med Downesove najbolj domiselne dosežke na temu albumu. Z liričnim spiritualizmom naphani »To Ascend« se odpre s prijetno melodijo na akustični kitari, katero v ozadju podpirajo večplastne simfonične zavese, medtem ko se skozi številne ritmične variacije izoblikuje nekoliko melanholični, vendar še vedno ambientalno izjemno dvigujoči motiv. To je gotovo eden najboljših trenutkov tega kakovostno sila uravnoteženega albuma, saj s svojo izrazito nostalgično atmosfero poslušalca v trenutku popelje v neke (ne nujno samo glasbeno) precej bolj romantične čase.
»In A World Of Our Own« se odpre s počasnim tempom in interesantnim zvokom tolkal, medtem ko ima Howeova kitarska fraza tokrat nekoliko bluesy prizvok. Davison tu prepričljivo dokaže, da je enako prepričljiv tudi kadar poje v nižjih legah, medtem ko je v refrenu moč zelo razločno slišati tudi Squirea, ki ne neha navduševati s svojo melodično ponudbo bas linij. Downes mimogrede demonstrira tudi nekaj krajših melodičnih pasaž na mini moogu, medtem so Howeove kitarske improvizacije spet prava poslastica za vse prog gurmane. »Light Of The Ages« vsebuje pompozen, simfoničen in inštrumentalno naravnan uvod, kjer navdušujeta predvsem Howe in Downes. Z vpadom akustične kitare se v glavno melodijo vmeša tudi Davisonov vokal. Kljub izrazito pozitivističnemu naslovu pa je to edina na trenutke nekoliko bolj mračna stvaritev na albumu, saj se ambientalne nianse in kompleksne ritmične variacije menjajo s fascinantnim tempom.
»It Was All We Knew«, ki se ponaša s prešerno melodijo in eteričnimi vokalnimi harmonijami, je najbolj kompaktna stvaritev na »Heaven & Earth«. Kljub temu gre po ambientalni plati za nadvse bogato kompozicijo, ki vsebuje nekaj nadvse prebrisanih in smelih kitarskih variacij in improvizacij v režiji neutrudnega Howea. Pretočnost eteričnih vokalnih harmonij že dolgo ni bila tako fascinantna, da bi poslušalca lahko v hipu hipnotizirala s svojo intenzivnostjo.
Zaključna mojstrovina »Subway Walls« je po strukturi najbolj ambiciozna skladba na »Heaven & Earth«. Odpre se z dramatično orkestralno uverturo, ki je značilna za Downesov skladateljski in aranžerski pristop, nakar vpadejo kompleksne in obenem melodične bas linije ter razposajene kitarske pasaže. Tudi White navduši z nekaterimi nadvse inteligentno ubranimi bobnarskimi prehodi, medtem ko vrhunec te odlične skladbe predstavlja slovesni, večglasni refren pod Davisonovo 'gostolečo' taktirko. Tu si vsi štirje inštrumentalisti vzamejo čas za solistične improvizacije, pri čemer je potrebno izpostaviti Downesovo vragolijo na mini moogu in Howeov odklop na električni kitari.
»Heaven & Earth« je tisto kar bi moral biti že predhodnik »Fly From Here«, če bi se dogodki preteklih nekaj let odvili nekoliko drugače - eden najboljših Yes albumov po zaključku 'zlatih' sedemdesetih. Yes so tokrat pokazali popolnoma drugačen obraz kot pred tremi leti, saj že zelo dolgo niso zveneli tako sveže, mladostniško in zavzeto pri obujanju svojega 'zelenega jezika'. »Heaven & Earth« je uspešno združil preteklost s sedanjostjo, saj je večina kompozicij obdarjena z ambientalnim pečatom klasičnih Yes, obenem pa je album produkcijsko in ponekod tudi kompozicijsko (na njem je kar nekaj osvežilnih idej) zvest sodobnemu času. Pretočnost med posameznimi kompozicijami ob melodični nalezljivosti posameznih aranžmajev in vokalnih harmonij, pri čemer album mine 'kot bi pihnil', je preprosto osupljiva, tako da bo »Heaven & Earth« gotovo navdušil marsikaterega dolgoletnega pristaša.
na vrh