Univers Zero: Heatwave

Kaj sploh lahko sledi po takšnem albumu kot je UZED. Perfekcija, ki so jo prikazali tam, se zdi skoraj nepremagljiva. A Univers Zero niso niti skušali ponoviti tega kar so storili s prejšnjim izdelkom. S Heatwave so ponovno šli v neke druge sfere, ki so še vedno znane, obenem pa tudi drugačne.

Kot je pri tej zasedbi že tradicija, je po UZED spet prišlo do nekaterih sprememb v postavi. Vrnil se je Andy Kirk, a Jean-Luc Plouvier ni odšel. Tako sta bila za nov album določena kar dva klaviaturista. Že samo če pomisliš kako popolno zna Denis komponirati melodije za klaviature in ima na voljo kar dva vrhunska glasbenika za to nalogo, se ti pocedijo sline. Andy Kirk ne le da se je vrnil nazaj, odgovoren je tudi za večino glasbe na Heatwave. Napisal je uvodno naslovno kompozicijo in epsko The Funeral Plain, medtem ko sta ostali sve skladbi delo Daniela Denisa. Edini, ki je iz zasedbe odšel je violončelist, ki pa ga je zamenjal Patrick Hanappier, ki je violino in violo odigral že na prvih treh ploščah. Tako so dobili še dodatno sonično možnost z visoko zvenečimi godali. Poleg teh dveh novih starih članov se je na kitari pridružil še Michel Delory. Torej, za Heatwave bi lahko trdili, da gre za kombinacijjo Univers Zero iz časov Ceux Du Dehors (zaradi Kirka in Hanappierja) ter iz časov UZED (vsi ostali člani). In kako se je ta kombinacija znašla?

Že takoj pri prvi skladbi se sliši, da ni nobenega razloga za skrb. Heatwave je nekakšno nadaljevanje skladbe Presage. Je izredno osredotočeno delo brez kakšnega odvečnega dela. Vse je detajlno strukturirano in urejeno, kljub temu pa je še vseeno dovolj atmosfere. Prav tako se tu izmenjujejo tihi počasnejši deli in hitri glasnejši deli, kjer parkrat zadoni tudi kitara.

Sledi bolj preprosta Chinavox, ki jo je skomponiral Daniel Denis. Resda temelji na le parih melodijah, vendar pa so te melodije tako dodelane in med pesmijo razčlenjene in dopolnjene, da se na koncu ne zdi niti malo preprosta. Zelo spominja na La Corne du Bois des Pendus iz Ceux du Dehors.

Pred velikim finalom pa še Bruit dans Les Murs. Spet gre za bolj preprosto zadevo, a se skladba tako postopoma in dramatično razvija, da par minut pred koncem pride do izjemnega vrhunca. Zadnjih par minut se ozračje umiri in le še čakaš lahko na zaključni napad na bobniče in duševno zdravje.

Na koncu pa najbolje – monumentalna epska stvaritev The Funeral Plain. Za to skladbo njen avtor Andy Kirk pravi, da govori o vseh stiskah, ki pa na koncu vodijo do samo-spoznanja. In res se zdi takšna. V glasbi se čutijo muke in trpljenje, a ob vsemu temu je vendarle tudi nek občutek osvoboditve. Začne se počasi s klavirjem in sintetizatorjem. Sčasoma se pridružijo še drugi instrumenti in ko kitara najbolj glasno zavrešči smo priča prvemu vrhuncu. A kaj kmalu je tega konec, kajti glasba se spet čisto upočasni. Sliši se le zvok nekega sekljanja in že se sluti, da bo sledilo nekaj majestetskega. In res je, ko nastopijo godala in pihala, kompozicija ponovno zadiha in ni več poti nazaj. Je kot nezaustavljiv vlak čustev, ki le še pridobivajo na intenzivnosti. Ko se vključi še kitara, je ozračje že tako naelektreno, da ni več izhoda. Vse do konca je glasba fantastična in ne veš kam je izginilo dvajset minut. The Funeral Plain ne sodi med najbolj težavne kompozicije, a s svojo dramatičnostjo in stopnjevanjem napetosti ne potrebuje nič drugega. Prevelika tehničnost bi le pokvarila ozračje, kakršnega znajo ustvariti le Univers Zero.

Glasbeno je album odigran na najvišjem možnem nivoju. Dva klaviaturista sta izkoriščena kolikor se da in njuna prisotnost je vseskozi opazna. Veliko več je poudarka na sintetizatorjih, ki album vseskozi preplavljajo. V osemdesetih je dostikrat bila težava z efekti na klaviaturah, a pri Univers Zero to nikoli ni bila omejitev. Vedno so znali najti najbolj primerne zvoke, ki bi pričarali tisto pravo vzdušje. Poleg sintetizatorja je tukaj še klavir, ki da glasbi še neko organsko dimenzijo in spominja na starejše, komorne čase prvih treh albumov. Ker so ponovno dobili kitarista za stalnega člana, se spet po odhodu Rogerja Trigauxa po albumu Heatwave začuti bolj rockerski pristop. Delory parkrat prav močno udari po strunah. Čeprav so bili Univers Zero vedno dinamični in polni naboja pa tako rockersko še niso zveneli. Še vedno znajo biti komorni, a je tukaj bolj izpostavljen tudi rockerski vidik. Veliko mi pomenita violina in viola, ki, kot sem že dejal, dodata neko dimenzijo več. Patrick Hanappier zna ustvariti tisto pravo srhljivo vzdušje, ki je pri tej skupini še kako pomembno. Prvič smo tudi priča kombinaciji visokozvenečih godal in klarineta, oziroma saksofona. Na Ceux Du Dehors smo slišali tandem violine (oziroma viole) in fagota (oziroma oboe), na UZED pa violončela in saksofona (ter klarineta). Tudi ta mešanica solističnih instrumentov deluje zelo prepričljivo, saj Descheemaeker in Hanappier drug drugeg suvereno dopolnjujeta. Bas ni toliko opazen kot na UZED, a vidi se, da je Christian Genet izvrsten basist in dober naslednik legendarnemu Guyu Segersu. Daniel Denis se na bobnih izkaže kot še nikoli poprej. Je kot jazz bobnar. Pri njemu skoraj nobena dva segmenta nista odigrana na isti način, na razpolago ima toliko variacij, da je kar neverjetno. Ne igra le ritma, temveč je on tisti, ki na bobnih nenehno solira, čeprav so njegove solaže zelo prefinjene in včasih niti ne tako opazne. Tudi tako se vidi, da je pravi vodja.

Pri Univers Zero imajo tudi efekti, ki so pri mnogih skupinah čisto okrasnega značaja, nek poseben pomen. Možno je, da bi se komu zdeli moteči in odveč, a meni pričarajo enkratne metaforične slike. Na primer sekljanje, ki se sliši pri The Funeral Plain, se mi zdi simbolično za nekakšno uničenje življenja, ki vodi k neki novi zavesti.

Po takšnem albumu kot je bil UZED bi lahko Univers Zero bili naredili korak nazaj in bi sledilo hudo razočaranje, a možje so bili takrat v naletu, nič jih ni moglo ustaviti. Posneli so album, ki je precej drugačen od UZED in vseh prejšnjih plošč, hkrati pa so ohranili nekatere prvine, ki jih ni moč slišati nikjer drugje. Mračnost, togota in izjemna intenzivnost – vse to je še kako prisotno. Skoraj vsakič, ko album poslušam, me stisne v želodcu. Glasba je preprosto tako mogočna in estetsko narejena. Mogoče ne gre za njihov najbolj kompleksen album, a v smislu stopnjevanja napetosti je zame nedvomno najbolj vznemirljiv. Ni vseskozi tako urejen kot UZED, a dramatični razvoji in vrhunci so tako vrhunski, da se mi ob skoraj vsakem poslušanju naježi koža.

UZED je vseeno moj najljubši album, a Heatwave ne zaostaja prav veliko. Večina prisega na Heresie ali na Ceux du Dehors, a od UZED naprej so Univers Zero postali še bolj osredotočeni, ne da bi pri tem izgubili kakšen kanček svoje srhljivosti. To je zasedba, ki bi ji lahko rekli glasbena različica Salvadorja Dalija, ker poslušalcu lahko v glavo posadi takšne slike in predstave kot nobena druga, pri Heatwave pa je ta surealistični občutek še najbolj očiten. Njihova glasba se včasih res zdi kot da bi bila primerna za kakšno drugo dimenzijo, kjer je svet obrnjen na glavo. Strašno, a hkrati lepo, starinsko in hkrati domišljijsko.