Po treh letih se z novim albumom vračajo na prizorišče slovenski zastopniki keltsko punkorockovskih jurišnic Happy Ol' McWeasel. Novi album »Heard Ya Say!« utrjuje njihov položaj na slovenskih tleh, kjer pravzaprav ni mnogo podobnih skupin, če sploh. Glede na zrelostno artistični premik navzgor, ki ga izkazuje novi album lahko rečemo, da prevzemajo Happy Ol' McWeasel kar vodilno žezlo v žanru na slovenskih tleh.
Fantje so, opogumljeni nad lepimi, hvalevrednimi prebojnimi uspehi, kot je med drugim tudi osvojitev japonskega trga, kjer je bil prvenec »No Offence« (2012) v letu dni po izdaji povsem razprodan, pa vključitev skladbe Danny Boy v glasbeno podlago za ameriško TV nanizanko »The Crazy Ones« (v glavnih vlogah nastopajo: Robin Williams, Sarah Michelle Gellar, James Wolk), v relativno kratkem času zbrali dovolj idej, da ustvarijo novih 12, poskočnic, ki so jih strnili v nov, kredibilno stoječ. glasbeni makrame.
»Heard Ya Say!« poseduje še večjo definiranost v aranžiranju kompozicij, predvsem pa mnogo večjo mero odločnosti oziroma samozavesti, tako v interpretaciji, kot v preizkušanju samih idej. Fantje posedujejo občutek za muzikaličnost, ki jo učinkovito križajo s punkovsko udarnostjo in neposrednostjo. Glede na žanrsko zakoličenost, ki je v keltskem (folk) punk rock obešenjaštvu jasno in glasno definirana, si težko privoščiš nebrzdane polete v glasbene izzive eksperimentiranja. Zatorej ne moremo in ne smemo na »Heard Ya Say!« zahtevati nove glasbene revolucije in odstiranje še neodstrtih glasbenih obzorij in provokativnih umetniških dimenzij. »Heard Ya Say!« je v prvi vrsti preprost, sproščujoč, s pozitivno karmo naphan album, kjer ne primanjkuje zdrave mešanice družbeno kritične angažiranosti, pozivov k žuru in odklopu misli, pa tudi misli o spoznanju, da je prava tovarišija in bratovščina, katere del si neprecenljiva in zlata vredna spremljevalka na poti skoz trnove pasti življenja.
Prodoren vokal, deluje neposredno, odločno, kot glas ulice, občasno namerno predirljiv (zlasti v ostrejših trenutkih albuma, kot je zlasti zadnja World To See), pa tudi mehko, ko je treba položiti v verze več pretanjene emocije (Can't Wait, Left Behind). Vokal je »vgreznjen« v okovje jurišno kompaktnih ritmov, ki silijo poslušalca v poskok, v ozadju se jim pridruži riffovski zid preprostih tri do štirih akordnih linij spremljave, večinoma izpeljanih iz durov, kar pa ni vselej pravilo (On Your Own). Kitarsko kuliso bogatijo in razgibavajo aranžmaji harmonike, banja in viole. So trenutki, ker je folk komponenta bolj občutna, in trenutki, ko se le ta »potuhne«, takrat pa pokažejo Happy Ol McWeasel več punkovske ostrine. Fantje so aranžiranje izpilili in nadgradili glede na prvenec in stvari na albumu »Heard Ya Say!« stojijo100% na svojem mestu. Tudi izvedba angleških verzov deluje suvereno in prepričljivo. Brez kiksov. Zato je album povsem konkurenčen podobnim izdelkom na mednarodnem prizorišču! Skupini ponuja nove možnosti komercialnega preboja na mednarodna glasbena prizorišča! To je definitivno.
Album deluje v zvočnem smislu živo in dinamično, diha s polnimi pljuči in kot tak izžareva izjemen zagon in angažiranost skupine, da dostavi sebi in publiki najboljše kar zna in zmore. Prav v tej kompaktnosti, ki jo generira velika srčnost skupine do pristopanja h glasbi, je ujeta velike kemija, ki deluje v članstvu skupine, le to pa poganja in drži skupaj naprej velika medsebojna tovarišija.
Ne glede na to, da je pred nami jedrnato, sproščujoč in asociacijskemu korteksu trivialno rešljiv izdelek, pa so se Happy Ol' McWeasel poglobljeno ubadali prav z vsako podrobnostjo na njem. Zato so poslali končni izdelek v masterizacijo tudi tokrat k priznanemu finskemu tonskemu guruju in mojstru Miki Jusilli, kar dodatno izžareva veliko predanost do dela, ki se ga Happy Ol' McWeasel lotevajo. »Heard Ya Say!« je izdelek, ki bo skupni zagotovo odpiral vrsto vrat, ki vodijo na polja večje mednarodne prepoznavnosti, z njo pa upajmo, da bo skupini rasel tudi komercialni uspeh!
na vrh