Po velikem komercialnem preboju, ki ga je prinesel odlični "Worlds Apart" (1981) so Saga izkoristili ta novo pridobljeni "zvezdniški" status ter nadaljevali s komercialnim sofisticiranjem svoje glasbe. Na "Heads Or Tales" so tako pošteno obrnili hrbet kompleksnim prog rockovskim aranžmajem iz preteklosti ter še bolj povečali pop rockovsko senzibilnost s katero so sicer navdušili že na nekaterih prejšnjih delih. Le malo skupin tistega časa se lahko pohvali s tako odlično in prefinjeno produkcijo kot so jo uspeli negovati Saga in na tem albumu je ta s pomočjo prekaljenega Ruperta Hinea (Anthony Phillips, Camel, Rush) dosegla še višjo stopnjo. Teksture na klaviaturah so postale za malenkost še mehkejše in še bolj umetelno položene kot prej in za razliko od velike večine njihovih sodobnikov te danes ne zvenijo zastarelo in ujete v preteklosti.
Razen tega je klaviaturist Jim Gilmour ponekod vnesel komaj zaznaven, a izjemno všečen saksofon. Bobnar Steve Negus pa je začel uporabljati tudi tedaj izjemno priljubljene elektronske bobne. Glavna prepoznavna elementa skupine, se pravi Ianove duhovite kitarske pasaže in mogočni Michaelov vokal, sta po drugi strani zagotovila prisotnost izvornega duha skupine in da je ta novi preobrat k "progresivnemu popu" dejansko uspel. Nekje vmes se je znašel tudi tradicionalno duhoviti bas Jima Crichtona kot močan povezovalni element celotne zvočne palete. Na "Heads Or Tales" tako ne boste naleteli na kake osladne AOR balade niti na kakšne, za tisti čas tipične, pompozne radijske hite, temveč na kopico odličnih in energičnih del na katerih so Saga potrdili, da je le malo art rockovskih skupin, ki so sposobne na tako umetelen način združevati prog in pop kot je to uspelo njim. Pozabite torej na kakršnokoli razprodajo identitete ene najboljših art rock skupin vseh časov. Edino ime, ki tu pride na pamet so njihovi kanadski kameradi Rush, ki so v tistem času tudi začeli uporabljati podobne zvokovne koncepte. Po drugi strani so se tu za več let naveličali kompleksnega znanstveno fantastičnega koncepta o ukradenih Einsteinovih možganih ter kibernetičnih kobilicah in dali za dolgo obdobje sloves znamenitim "poglavjem", ki so bile za številne eden od vzrokov, da so sledili avri skrivnostnosti, ki je prek tega koncepta obkrožala skupino. "Heads Or Tales" je tako na nek način ločil radovedne spremljevalce, ki so tedaj postali razočarani nad novo usmeritvijo od pravih fanov.
Zvočno podobo "Heads Or Tales bi lepo ponazorila tudi naslovnica. Saga so uspeli ukrotiti zver, ki ponazarja tedanje glasbene trende in iz nje izvleči najboljše. "The Flyer", ki je bil celo mini hit, že takoj postreže z novo usmeritvijo, ko se tradicionalni elementi skupine (mogočni vokal, nabrušene, hard rockerske kitarske pasaže) uspešno združijo s sofisticiranimi kulisami klaviatur. Rezultat je izjemno sočen prog pop z ultra melodičnim refrenom in romantičnimi zavesami sinthov, kakršen niti ni dosti oddaljen od tega, kar so tisti čas počeli Yes. Tudi "Cat Walk", brez dvoma eden vrhuncev albuma, predstavlja ta koncept združevanja duhovitih okraskov na basu ter kitari s sofisticiranimi teksturami klaviatur. Ian je s svojimi udarnimi pasažami kot ponavadi glavni faktor udarnosti skupine medtem, ko Michael narekuje melodični refren. Podaljšana verzija te skladbe, ki se tu nahaja kot bonus je sicer opazno boljša. "The Sound Of Strangers" je nekoliko manj opazna stvaritev, podložena na precej bazičen ritem, usmerjena predvsem v večplastne vokalne linije ter dobro interakcijo med klaviaturami in kitaro, ki si to pot vzame nekoliko več prostora za duhovite vložke. Podobne stvaritve bodo nekoč dišale tudi skupinam kot so denimo It Bites. "The Writing" je precej bolj zanimiva in energična stvaritev, ki ima v uvodu sicer precejšen AOR prizvok, kasneje pa jo mogočen vokal in odlična interakcija med sinthom, kitaro in malenkostjo saksofona v glavnem refrenu ponese daleč nad njen začetni potencial. Ne manjkata pa tudi skroaj istočasni, nadvse okusni solaži na sinthu in kitari.
"Intermission" je solidna emocionalna balada, katere se ne bi sramovali nit Roxy Music in Bryan Ferry, čeprav ima povsem drugačen utrip od njihovih del saj je po vzdušju bližje futuristični mistiki kot neki lirični romantiki. Elektronski bobni, globoke zavese sinthov in številni zvočni efekti spremljajo Michaelov melanholični vokal medtem, ko kitara na koncu vnaša številne subtilne solaže. "Social Orphan" je spet tisti naviti, bolj v njihovi tradiciji grajeni energetski katalizator, ki bi bil predvsem zaradi ritma in refrena po mojem všeč tudi kakšnim Queen 80-ih. Mogočen refren, vroč hard rockerski motiv in preprost potek. Nadvse solidno. "The Vendetta (Still Helpless)" je še ena na daleč prepoznavna Saga stvaritev z duhovitim osrednjim motivom in pozibavajočim ritmom. Osrednji motiv me celo nekoliko spominja na glasbo iz neke stare Sega video igrice. Klaviature so tudi tu zelo močne in večplastne in v kombinaciji s kitarskimi arpedžiji pripomorejo, da skladba ne postane dolgočasna. "Scratching The Surface" je odlična power balada in klasika skupine na kateri poje klaviaturist Jim Gilmour, ki je s svojim zelo dobrim vokalom že prej opozoril nase (v refrenu mu seveda pomaga Michael). Saga so tu v svoji najbolj romantični podobi, ki jo zagotavlja new wave linija klaviatur, visoka melodičnost in odličen vnos posameznih inštrumentalnih komponent, zlasti slide kitara. Odlično vzdušje, ki zbuja nostalgijo je glavna odlika te čudovite skladbe.
No, čisto na koncu pa se nahaja stvaritev, ki bi bila lahko tudi na kakšnem izmed njihovih preteklih, klasičnih albumov in na katero so lahko prav tako ponosni. "Pitchman" je namreč še ena Saga klasika na kateri pride do večjega izraza tudi prog rock komponenta njihove glasbe, ki se kaže tako v duhovitih inštrumentalnih pasažah kot uporabi nekaterih do tedaj povsem novih okraskov. Odločen ritem in mogočen vokal podkrepljena s sočno interakcijo ultra melodičnih klaviatur in režeče kitare neseta skladbo skozi posamezne inštrumentalne odklope, kjer si pobudo izmenjujejo bobni, kitara in klaviature. V srednjem delu si privoščijo izjemno duhovit in sočen vložek na bobnih in tolkalih, katerim se pridruži še odlična solaža na kitari in klaviaturah. Za finale torej čisti prog rock odklop. No, kot bonus je zdaj moč na novejših izdajah zaslediti tudi odlično, neskrajšano verzijo "Cat Walk", ki je v tej različici za še en nivo boljša skladba (predvsem po zaslugi prvovrstnih kitarski solaž) zato je prava škoda, da ni v tej verziji izšla tudi na albumu.
"Heads Or Tales" je zelo dober in nadvse poslušljiv album, ki za čuda komajda zaostaja za visokim standardom "Worlds Apart" in v katerem bodo uživali tako ljubitelji progresive kot popa, razen seveda kakšnih ozkogledih, popredalčkanih puristov. Saga so odlično prestali prehod k bolj sofisticiranim pop vodam, ne da bi za to žrtvovali svojo dušo in se na koncu ponovno izkazali kot svojevrstni mojstri združevanja melodičnosti in kompleksnosti. Obenem menim, da gre za produkcijsko enega najbolj sofisticiranih albumov tistega časa. Številni neo progresivni in art rock bandi bodo v letih, ki so sledila, hlastali za podobno produkcijo kot so jo tedaj negovali Saga in njihovi ponavadi veliko bolj znani kameradi, Rush. Saga bodo na naslednjih albumih postali še bolj sofisticirani in komercialno všečni, vendar nikoli tisti popoln pop band saj njihova progresivna duša ne bo nikoli umrla. To pa je tudi glavni razlog, da so tudi v "pop obdobju" ohranili tako visok artistični nivo.
na vrh