Gamma Ray: Heading For Tommorow

Še danes eden najbolj cenjenih nemških kitaristov, Kai Hansen, je zapustil Helloween ravno pravi čas, kot da bi slutil, kako slabo se bo godilo v prihodnosti z bučami. Z dolgoletnim prijateljem, nemškim Robom Halfordom ali po domače z Ralfom Scheppersom, sta združila svoje moči. Bas je prispeval Uwe Wessel, bobne pa Mathias Burchardt. Rojeni so bili Gamma Ray. Prvenec je ugledal luč v pozni zimi leta 1990. Takrat je bilo moderno igrati hitro in "na moč". Skupine so kar tekmovale med seboj, kdo bo hitrejši. In "Heading For Tomorrow" je bila res ekstremno hitra verzija epičnega heavy metala klasične germanske šole s svojimi koreninami v Judas Priest rifingu. Genijalni neukročeni komponist Hansen na kitari in eksplozivni Scheppers, sta skupaj uprizorila zares pravo metalsko upepelitev, kajti perfektno sta se ujela. Sila in hitrost skladno združena in spotencirana novim glasbenim dimenzijam naproti!

V primerjavi s Helloween in njihovim drugim "keeperjem" je bil Gamma Ray prvenec veliko bolj živ, butal je veliko več energije, v veliki meri zahvaljujoč produkciji. Nekako je klical prvenec Helloween nazaj k življenju. Vendar, pa se prvenec Gamma Ray nikakor ne more primerjati z enkratnostjo surovega jeznega in podivjano naspidiranega Helloween prvenca "Walls Of Jericho", ki je zanimivo pravzaprav po duši, popolna Hansenova plošča. Takšne jeze in agresije tudi kasneje v Gamma Ray nikdar več ni bilo. Že za "Walls Of Jericho" je Kai povabil v skupino Ralfa, a ta se kot zagrizeni privrženec Judas Priest nekako ni identificiral z bolj surovo naspidirano Iron Maiden verzijo in močnimi vplivi zgodnjega ameriškega underground speed metala v glasbi Helloween ter je zato okušal svojo srečo takrat pri pristovsko zastavljenih Tyran Pace.

Filigranska natančnost Kaijevega pikanja, enostrunskega štrikanja vzdolž prehodov, podivjanih solaž, imenitno doziranih z raznobarvnostjo okraskov znotraj hitrega in silno energičnega rifanja zapuščine Judas Priest, je bila kot nalašč za Ralfa. Pevec je s svojo predstavo vnesel dodatno mero energije. Če je nemški Dickinson ali M. Kiske zvenel pri Helloween čisto in gladko v visokih sekvencah, je Ralf zvenel še višje, bolj energično in agresivneje, ob tem pa pričaral občutek, da poje z neverjetno lahkoto, kajti moč in agresijo vokala je ohranjal kot za šalo tudi v najtežjih sekvencah svojega petja.

Pristovska "Space Eater", hudomušna in navihana "Money" z navzkrižnim ognjem Kaijevih in Ralfovih vokalov, "Hold Your Ground" s srednjim delom, kjer ritem hudo spominja na purpleovsko "Mandrake's Root" ali zaključna naslovna dobrih štirinajst minut dolga poslastica, nosijo široko paleto pestrosti v pesmih in s tem dinamiko vseskozi na izrednem nivoju. Klasični rifovski drvež s kompleksnostjo prelivanja motivov v pesmih stoji v ravnovesju. Udarnost in fluidnost plošče sta tako bili ohranjeni. In to je bil šele začetek zgodbe.