Zmešnjava na obzorju. Tokrat nima veze s pasjo pasmo terierja, pač pa dejstvom, da nekateri glasbeniki težko shajajo v življenju brez nepotrebnih razprtij. Tudi takšnih, ki se kasneje končajo s sodnimi obravnavami. Razprtije že od nekdaj spremljajo ameriške rockerje Great White in kakorkoli obračaš, je očitno Jack Russell mož, s katerim ni lahko shajati.
To si bodo za vselej zapomnili najmanj člani današnjih Great White. Jack Russell je že leta 2011, potem ko se je odkrižal zdravstvenih težav, nastavil iztočnice za formatiranje nove skupine. Brez privolitve članov skupine, se je polastil imena Great White ter si kasneje skozi sodni primer izboril dovoljenje za uporabo imena Jack Russell's Great White (pod tem imenom je Russell nastopal med letoma 2002 in 2005, takrat celo s Kendallom v postavi).
Kakorkoli. Russellu se je v novo ekipo priključil še en nekdanji član zasedbe Great White. Tony Montana. Tokrat v vlogi kitarista in klaviaturista. Prvenec »He Saw It Comin'« je pravzaprav nadaljevanje glasbene vizije Jacka Russella, z njo vred tudi dela Great White zapuščine, to je tistega dela te zapuščine, ki ga je seveda, iz matične skupine v svojo novo, prenesel Russell.
Glasbeno podobo albuma »He Saw It Comin'« lahko v odtenkih vežemo zadnji Russellov album z Great White imenovan »Back to the Rhythm«. A to je bilo davnega leta 2007. Nekaj točk albuma »He Saw It Comin'«, zlasti prve tri (Sign of Times, She Moves Me ter Crazy) se v komponističnem oziru lahko kompetentno vežejo na sicer izvrstni prej omenjeni album zasedbe Great White. Potem pa gredo zadeve na »He Saw it Comin'« naglo navzdol.
Kar ostaja markantno in edinstveno je pravzaprav Russellov vokal. Zanimiv v vseh ozirih, ponovno opozarja, zakaj je bil vedno tako suveren ne le na vrhuncu Great White kariere, pač pa tudi v prirejanju Led Zeppelin materiala. Karizme mu ne zmanjkuje niti na prvencu svoje nove skupine. Vendar pa prinaša glavnina kompozicij manj zanimivosti, kot smo sicer upali. V komponističnem oziru, zlasti glede izbiranja melosa vodilnih motivov, dellujejo skladbe na trenutke odločno preveč pocukrano, če ne kar milo rečeno otročje naivno. Napevi v mirni Anything For You, Love Don't Live Here, Don't Let Me Go, naslovni skladbi, ali zaključni Godspeed delujejo, kot bi bili spisani za otroški vrtec.
Jack Russell's Great White in prvenec »He Saw It Comin'« ponujajo lagoden rock, večinoma akustičnega do polakustičnega zvena, zgledno umeščenih nizkih (bas) tonov, kar pomeni, da je produkcija oddelana solidno. Tu je vselej ekspresivni pečat Jackovega vokala, vendar pa so same melodije spisane, kot bi se glasbeniki v studiu kopali z Jack Danielsom ter se nenehno valjali v »belem prahu«. Bolj lenega albuma, recimo raje ležernega rock albuma, že dolgo tega ni bilo na obzorju. Glede samega razvoja kompozicij in glede lahkotnosti melodij, trivialno, to je na nivoju »ringa raje«, rešljivih muzikaličnih rešitev .
Namig kako bi moral (po prvih treh uvodnih skladbah) zveneti v nadaljevanju ta album prinese proti njegovemu repu šele Blame It On The Night. Album zaključi povsem brezvezna Godspeed, ki dostavi nove tri minute stran vrženega igralnega časa.
Torej. Russellova tovarišija opravlja svoje delo povsem korektno, pravzaprav je največje odkritje tega albuma Tony Montana, ki dostavlja nekaj izredno lepih solaž in solidnih kitarskih rešitev na album ter s tem dokazuje, kako izpopolnjen glasbenik je.
Za enkrat izhajajo kot zmgovalci, iz zgodbe o dveh Great White skupinah, originalni Great White. Nasploh, če bodo v letošnjem letu izdali visoko kakovosten nov studijski album (to že goreče napovedujejo). Zadnji »Elation« (2012) potrjuje, da so Kendall in tovarišija še vedno polni atraktivnih idej, ki garantirajo kakovosten hard rock album, vreden veličine imena Great White. Na drugi strani se bo moral Russell s svojo kompanijo v tem oziru še precej namučiti. Prvenec žal ni tisto, kar bi moral biti. Je le odraz tešenja pohojenega ega glasbenika, ki izkorišča svetovno prepoznavni »brand« imena Great White, v zameno za to pa dostavlja le malo otipljive glasbene substance. Album, ki mu manjka odločnejšega udarca, brce, hardrockovske prodornosti. Album na katerem je "veliki beli Jack Russell" postal v komponističnem oziru (ne vokalnem) brezzob in postaran.
Jack Russell's Great White - Sign of the Times (uradni video):
na vrh