Hawkwind, britanski pionirji space rocka in ena najbolj slikovit progresivno rockovskih skupin vseh časov, katero je praktično nemogoče uvrstiti v določen predal, so že na svojem istoimenskem prvencu opozorili, da gre za vse prej kot običajno formacijo glasbenih talentov. Nastanek banda leta 1969 je bil tesno povezan z vizijo blues kitarista in kantavtorja Davea Brocka, še danes edinega originalnega člana, da bi ustvaril skupino, katera bi uspešno mešala blues rock na osnovi treh do štirih akordov z elektroniko. Tovrstnih zvočnih prvin, katere zaznamujejo prvenec in so bolj ali manj v izpopolnjenih segmentih zaznamovale tudi kasnejše Hawkwind albume, se je Brock po lastnih besedah nalezel od skupin kot so The Moody Blues, Steve Miller Band ter nemške krautrock scene na čelu z bandi kot so bili Can in Neu. Prav tako ni nikoli skrival svoje fasciniranosti nad zgodnjimi Gong in Pink Floyd, ki so imeli s svojimi psihadelično-avantgardnimi eksperimenti v drugi polovici šestdesetih močan vpliv na nadaljnji razvoj glasbene podobe 'sokoljega vetra'. S Pink Floyd pa so Hawkwind delili tudi naklonjenost do uživanja psihadeličnih substanc, ki so v dobrem in slabem zaznamovale pomemben del njihove kariere.
Njihov istoimenski prvenec je bil mešanica trdega blues rocka, kateri je zenit doživel konec šestdesetih in psihadelike s številnimi raztresenimi, a pionirskimi elektronskimi efekti v režiji klaviaturista Dik Mika (pravo ime Michael Davies). Besedila so bila daleč od kasnejših znanstveno fantastičnih tematik, a so se že tedaj dotikala nekaterih problemov moderne družbe kot so paranoja, shizofrenija, narcisoidnost in predvsem droge. Nobena skrivnost ni, da je Brock nekoč izjavil, 'kako želi ustvarjati glasbo, ki bi lahko poslušalca popeljala na nepozabno psihadelično-kozmično potovanje brez uporabe (prepovedanih) substanc'. Večino glavnih vokalov na "Hawkwind" je odpel Brock, ki je bil tudi glavni kitarist, dodaten klaviaturist in avtor vseh kompozicij. Celoten album je bil posnet v studiu, vendar so se po večkratnih neuspešnih poskusih odločili, da skladbe odigrajo 'v živo', kot da bi nastopali neposredno pred publiko, kar se mu tudi pozna. Hawkwind so bili vedno ena tistih skupin, ki so v živo zvenele prepričljivejše kot v studiu. Producent albuma je bil nekdanji Pretty Things kitarist Dick Taylor, ki je pred izidom albuma nekaj časa skupino spremljal tudi kot koncertni član.
"Hawkwind" se odpre s "Hurry On Sundown", katera je bila ustvarjena že leta 1969, ko so se imenovali še Hawkwind Zoo. Gre za najbolj znano skladbo na albumu in edino, ki ji je skupina posvečala pozornost tudi v kasnejših letih, čeprav bi se težko govorilo o klasiki. V osnovi gre za običajne Hawkind razmere precej kompakten blues rocker s kančkom psihadelike in folka, temelječ na poskakujočem ritmu, enostavni melodiji na akustični kitari ter šelestečih orglicah. Svojo pravo eksperimentalno naravo prvič demonstrirajo na elektronsko-avantgardni orgiji "The Reason Is?", kjer Dik Mik s polaganjem monotonih tekstur na sintetizatorju ustvari pošteno moreč psihadeličen ambient. "Be Yourself" je prepreden s številnimi kompleksnimi improvizacijami, zlasti na saksofonu v režiji Nika Turnerja. Svoje k 'zadetemu' vzdušju prispeva bluesovsko obarvano kitarska solaža, medtem ko vse skupaj povezuje rožljajoča bas linija v domeni Johna A. Harrisona. Ta stvaritev je nekakšna uvertura v kasnejša izrazito kompleksne space rockovkse orgije v katerih ni manjkalo divjih improvizacij, zamolklih elektronskih efektov in nenadnih pihalnih eksplozij.
"Paranoia" je razdeljena v dva med seboj povezana dela. Obema je skupno, da se jima prek ritmično ponavljajoče se fuzije pobesnelih elektronskih efektov in razglašenih kitarskih fraz, posreči ustvariti pravcati paranoičen ambient. Slednjega se lahko vzame tudi kot nekakšen preizkusni poligon, kako daleč je posameznik pripravljen zapluti v bolj ali manj kaotično-nepredvidljivo Hawkwind vesolje. Tisti s slabimi živci in nežne dušice pri tem zagotovo odpadejo.
Skoraj 11-minutna psihadelična norišnica "Seeing It As You Really Are" skozi katero se ves čas čuti vpliv določenih psihadeličnih substanc, ki so vplivale na njeno kreiranje, je najbolj ambiciozna stvaritev na celotnem albumu. Njen uvodni del je še ena razvratna elektronska orgija s številnimi bolj ali manj nenaravnimi zvoki. Kljub temu Brockovo sosledje kitarskih fraz v nadaljevanju vnese lepo melodijo in nekoliko stabilizira popolnoma kaotično strukturo te psihadelične odisejade. Na koncu jo na pozitiven način zagode še Nik Turner s popolnoma 'neumestnimi' improvizacijami na saksofonu in vsakršen morebiten poskus gradnje glave in repa se v trenutku podre. Zaključni psihadelični vrtiljak "Mirror Of Illusion" se odpre z rožljanjem tolkal v izvedbi bobnarja Terrya Ollisa, na kar Brock na kitari ustvari solidno blues rockovsko melodijo, medtem ko se v ozadju prek klaviatur ves čas oglašajo raztreseni, psihadelično zabeljeni elektronski efekti.
Hawkwind prvenec predstavlja izjemno soliden začetek dolge in kompleksne ustvarjalne poti najbolj razvpitih space rockovskih pionirjev. Tako kot večina prvencev legend progresivnega rocka ni brez svojih negativnih in pozitivnih lastnosti, nedvomno pa skupno gledano prevladajo slednje. Kljub temu, da jim ni prinesel komercialnega uspeha, so Hawkwind s svojimi ekscentrično-ekstravagantnimi koncertnimi nastopi s posebnim poudarkom na inovativni odrski razsvetljavi, že tedaj uspeli opozoriti nase, predvsem kar se tiče britanske 'podzemne' glasbene scene. "Hawkwind" resda ni eden izmed vrhuncev kariere legendarnih space rockerjev, nedvomno pa spada med pionirske albume progresivnega rocka in obenem predstavlja temeljni kamen za nadaljnji razvoj njihovega prepoznavnega sloga. V prvi vrsti bodo v njem še dandanes najbolj uživali vsi ljubitelji zgodnjih Gong in Pink Floyd ter nemške krautrock scene.
na vrh