Progresivni metal v »klasičnem« pomenu te besede, to je nekako tisti, ki so ga definirali v večjem delu s svojim prihodom na sceno Dream Theater, je danes zavoljo rapidnega razvoja metalske obrti, nasploh medžanrskega fuziranja in neverjetne tehnične nadgradnje s katero so izvedbeno oboroženi glasbeniki nove generacije ter posledično včasih prav že ekstremno kompleksni format njihovih avtorskih kompozicij, nekoliko zastarel, manj zanimiv. Čeprav ne izgublja na veljavi in ceni, a časi se spreminjajo. Tu so Animals As Leaders, tu je večno provokativni »čudak« Devin Townsend, do neke mere celo adekvat tistega kar je danes v prog rocku Steven Wilson, in podobni »izzivalci«, da ne govorimo o fuziranju death metala s progresivnimi elementi (Alkaloid). Ob vsem tem postane prog metal v klasičnem pomenu besede za poslušanje lahko celo dolgočasen. Z izjemo nekaj etabliranih imen na sceni, kot so prav Dream Theater, ki imajo zagotovljeno široko bazo poslušalcev, so ostale skupine (pa čeprav gre za izjemne glasbenike, ki so ustvarili izjemne albume), nastale prav pod navdahnjenostjo nad Dream Theater, danes pahnjene na obrobno životarjenje.
V ta žakelj obskure, ki je prekril danes sfero progresivno metalskega žanra, so posledično pahnjeni tudi Circus Maximus, sicer imenitni norveški snovalci progresivno metalskega perfekcionizma, kot ga veleva prepoznana in cenjena šola skandinavske progresivnometalske finomehanike.
Kvintet Circus Maximus deluje še naprej v nespremenjeni postavi in dostavlja, po štirih letih od izida album »Nine«, svoj četrti dolgometražni dosežek z naslovom »Havoc«. V svojem slogu seveda. Čeprav so se podali možje v komponiranju v nekoliko modna zvočna ličila, ki so zaznavna občasno preko posameznih motivov v skladbah, kot je prikazano v naslovni skladbi albuma (zamaščen zvok z nižjo uglasitvijo, sam »odsekan« način naglaševanja verzov v metriki, dodatni »vzkliki tolp«), pa vzdržujejo po pričakovanju skozi kompozicije izjemno, skorajda fanatično sledenje visoki muzikalični vrednosti in zategadelj znova hitro osvojljivim formam, kakršne imponirajo poslušalca hipoma (Loved Ones).
Oddaljevanje od podobnosti z Dream Theater je še izdatneje. S plošče na ploščo. Z zorenjem. Artističnim seveda. Havoc poglablja samosvojo glasbeno pozo skupine. Novih oboževalcev ne bo prinesel skupini, bo pa potešil peščico zagrizenih, to je obstoječih. Na Dream Theater povlečejo Circus Maximus pravzaprav le znotraj najdaljše in najbolj kompleksne kompozicije to je After the Fire, zavoljo srednjega instrumentalnega dela, kjer se znajdejo klaviature in kitara v tipskem navzkrižnem ognju oziroma sosledju ultrasoničnih rafalov soliranja. Sicer je zvok uravnotežen. Kitare in klaviature se v zvočne zidu pretkano dopolnjujejo. Zlasti zvočno. V tem oziru si privoščijo klaviature, za držanje atmosferične kulise, mnogo raznolikih zvokov, tudi zvok imitacije Hammond orgel. Vokalist Michael Eriksen ostaja imeniten v svoji podoživeti čutnosti. Vokal se mu je nekoliko znižal in to se čuti, saj ne rine v ekstremna višavja z vokalom, to je tista višavja, s katerimi bi imel potem na koncertih težave pri njihovi re-kreaciji.
»Havoc« je torej album, ki deluje mračno, a neverjetno muzikalično. Poseduje prepoznano karizmo skupine in dostavlja osem definiranih točk visoke medsebojne idejne razgibanosti. Zato je to album, ki je naphan z visoko dramatičnim razvojem dogodkov. Solistične vragolije so vsakokrat spretno zapakirane in umeščene na prava mesta kompozicij. Da ohranjajo te vseskozi čvrsto formo aranžiranja in komponiranja ter zategadelj muzikalično podkožno zapeljivost. Z novim albumom ne prinaša skupina glasbene revolucije, pač pa dostavlja na nevsiljiv, če ne kar skromen način, nov moment izredne komponistično izvedbene razkošnosti ter artističnega zorenja, ki jo pač lahko dosega v žanru progresivnega metala (v klasičnem oziru te besede).
Circus Maximus - Remember (uradni video):
na vrh