Bon Jovi so zagotovo ena najpopularnejših rock skupin zadnjih nekaj desetletij. Skupina je zaslovela v osemdesetih in bila eden glavnih protagonistov ameriškega melodičnega (pop) hard rocka. Na začetku devetdesetih so Bon Jovi naredili sila pomembno slogovno transformacijo. Na kasnejših albumih so namreč gojili precej bolj moderno zveneč rock, ki pa je vedno imel nekaj nekdanje ostrine in melodične nežnosti. Prav ta sprememba je Bon Jovi vsa ta desetletja ohranila na samem vrhu rock scene. Fantje so v tem času seveda obdržali pošten pristop do sebe, dela in poslušalcev. Njihov uspeh pa zagotovo leži tudi v tem, da so sposobni napisati izjemno nalezljive in kvalitetne pesmi. Včasih najdejo pri tem pomoč pri prijateljih, znanih ameriških skladateljih. Pri plošči Have a nice day sta bila v tej vlogi John Shanks in Desmond Child. Deveti studijski album Have A Nice Day je po pristopu precej logično nadaljevanje njihovega predhodnika Bounce iz leta 2002. Skladbe so sestavljene iz izrazitih kitic, spevnih melodij ter zapeljivih refrenov.
Bon Jovi se pretežno držijo zelo sredinskega, tipično ameriško zvenečega klasičnega pop rocka. Uvodna in hkrati naslovna skladba je primer prej omenjenih navedb. Vendar zmoti občutek, da so leta 2000 na albumu Crush izdali velik hit It's My Life, ki je naslovni skladbi s Have A Nice Day precej podoben. Gre za veliko težavo skupin, ki delujejo že desetletje ali več. Morda ne gre za izpetje avtorjev, bolj za delovanje v predvidljivem glasbenem krogu, zato se zdi, da je res težko ustvariti kompetentno ploščo, ki bo čez leta pomenila več kot le enega od kamenčkov na karierni poti skupine.
Tudi na albumu Have a nice day je nekaj izvrstnih akustičnih skladb in tudi balad. V celoti pa je plošča bližje sredinskemu, predvidljivemu in hitro prepoznavnemu ameriškemu pop rocku, kot pa kakšnim težjim rockovskim smerem, po katerih je bend v preteklosti velikokrat posegal. Kljub temu pa ne bi bilo pravično trditi, da so Bon Jovi naredili konzervativen ali dolgočasen album. Prav v vsaki skladbi je slišati tudi kakšen bolj moderen prijem. Njihova sredinsko rockovska glasbena opredelitev se zelo dobro ujema z grenko-sladkimi besedili, ki so še vedno precej osebna in vedno zelo blizu preprostemu Američanu. Tu so se Bon Jovi močno približali vzorniku in someščanu Bruceu Springsteenu. Njihova besedila so sicer bistveno manj angažirana od njegovih, vendar so se Bon Jovi v eni od skladb s precejšnjo ironijo dotaknili tudi ameriških volitev leta 2004. Kot je pri skupini že kar v navadi, je tudi tokrat vse na svojem mestu. Izvedba je izvrstna, produkcija prav tako, pesmi pa so morda še kanček bolj poslušljive kot na nekaterih njihovih predhodnih albumih. Zanimiv album za pristaše sredinskega rocka.
na vrh