Vendetta: Hate

"Thrash is back!!!" Prav res, v zadnjem letu, dveh se thrash metal počasi, a vztrajno ponovno prebuja in povzpenja na prestol metala. Zlata leta thrasha, ki so trajala vse tja do začetka devetdesetih so seveda mimo, a velikani thrash metala še niso rekli zadnje besede. Bay Area scena se ponovno prebuja, največji dogodek thrash metala vseh časov kultni koncert Thrash of the Titans leta 2001 (dogodek je bil organiziran v podporo zbiranju denarnih sredstev za z rakom obolela vokalista Testament Chucka Billyja in žal preminulega Death masterminda Chucka Schuldinerja), ji je očitno dal nov zagon. Nova plošča Exodus je tik pred vrati, Testament naslednika plošče The Gathering lahko pričakujemo naslednje leto, Megadeth vztrajno snemajo že od zlatih osemdesetih, Metallica je glede na zadnje koncerte kot nova, obeta se tudi težko pričakovana Heathen plošča, in še bi lahko naštevali.

Za razliko od ameriških kolegov pa so bili predstavniki nemškega, t.i. tevtonskega thrash bolj pridni in vztrajni. Če izvzamemo krajšo pavzo Destruction, sveta trojica nemškega thrasha, ki jo sestavljajo omenjeni Destruction, Sodom in Kreator, deluje neprestano že dobrih 20, 25 let. Žal se ob tako velikih imenih pogosto pozablja manjše, a zato nič manj kvalitetne bande. Ena takih zasedb je kultna nemška thrash skupina Vendetta, ki je v poznih osemdesetih izdala dva odlična albuma – Go and Live… Stay and Die (1987) ter Brain Damage (1988) – ki sta se bolj kot z brutalnejšim nemškim thrashom primerjala z Bay Area thrash metalom. Vendetta je nato tiho odšla v pozabo… A se leta 2002 na novo formirala, s pomlajeno in osveženo ekipo (iz originalne zasedbe danes v Vendetti ostaja le basist Heiner) pa začela ustvarjati na novi plošči, ki je letos, 19 (!) let od albuma Brain Damage končno pred nami. Pripravite se na sovraštvo, vrača se Vendetta!

Popolna sprememba postave torej prinese tudi spremembe stila ne? No, nekaj resnice je res v tem, ni pa to vse. Vendetta še vedno zvenijo strupeno thrashersko, le da je Hate nekoliko bolj moderno obarvan thrash metal. Ne, ne bojte se ne gre za kakšno nov že neštetokrat prežvečen "core" zvok. Vendetta prekleto dobro ve kaj je to stara šola thrasha in pri tem tudi ostajajo, le da je produkcija tega albuma neverjetno dobra. Za razliko od praktično vseh velikih thrash albumov, ki so roko na srce sproducirani precej površno (no ja, to je tudi del njihovega čara), je Hate končno thrash plošča na kateri lahko mirne duše rečem, da je končno slišen tudi bas (razen, če nimaš v bandu seveda Steva DiGiorgia), saj bas kitara brez težav parira kitaram. Še več, Heinerjev bas ima prav neverjeten "groove", ki kitaram daje odlično podlago in še boljšo podporo Lubberjevim bobnom, občasno pa na površje priplava kakšen odličen bas "lick". Heiner je v studiu posnel tudi ritem kitaro, žal se je član originalne zasedbe kitarist Daxx odličil, da bo sodeloval le pri pisanju plošče. Čeprav solo kitarist Frank odpelje nekaj zelo solidnih pasaž in par odličnih solaž, plošči vseeno manjka kakšen oster riff več, zato upam, da Vendetta v bodoče v svoje vrste vzame še enega kitarista.

Besedila plošče Hate, so naslovu primerno, jezna, razjarjena in po večini naperjena proti družbi. Ste opazili, da še nisem omenil novega vokalista Maria? Čakal sem, da lahko njegov vokal povežem z besedili, saj jih z ostrim, agresivnim, pravim thrash vokalom torej, več kot odlično interpretira. Večinoma Mario ostaja v srednjih legah, kjer njegov vokal prav nesramno spomni na mešanico kakega Chucka Billyja in Jamesa Hetfielda v najboljših letih (Kill 'Em All obdobje seveda), mestoma poseže tudi v višave, a kakšnega "Russ Anderson style" falzeta vseeno ne pričakujte. Svoj gnev nad današnjo družbo in politiko Vendetta najbolje opiše v odličnem thrasherju Lying Society ter anarhični Rise for Revolution, ki jo naznani del govora I Have a Dream, Martina Luthra Kinga. Najzanimivejše besedilo albuma pa je prav gotovo, kratki a sladki, ep o kartažanskem vojskovodji Hannibalu. Tako kot je vojaški strateg s sloni prejezdil alpe, Vendetta s thrashom lete na vrhove!

Žal pa je največja pomankljivost, sicer zelo dobre plošče, njena kratkost. S slabe pol ure fantje ne upravičijo ravno 20 letne odsotnosti. Ravno ko začnejo boleti vratne mišice in bobniči, Vendetta prav sovražno preseka thrash užitek. Prav toliko te zrajcajo, da nekje globoko odmeva: "hočem še!" S Hate Vendetta sicer niso ustvarili nove revolucionarne thrash metal plošče, a še kako lepo je videti, da kljub tako dolgi odsotnosti še najdejo motivacijo in željo po igranju. In to je nenazadnje bistvo vsakega glasbenike, ki ga ne žene le dobiček. Vendetta, dobrodošli nazaj, sovraštvo ste zasejali, in držimo pesti, da bomo tokrat slišali kaj več kot le dve plošči. Želite sovraštvo? Pokličite Vendetto!