Ne gre zanikati, da ima le redko kateri bend tako megalomanski vpliv kot Metallica. Za veliko večino, tudi za pisca teh vrstic, je bila prav Metallica prvo okno v svet metala. Čeprav so ta okna sčasoma postala precej umazana in čeznje svetloba ni več prav dobro prodirala, pa bo Metallica kljub temu in ne glede na dobro znane mimostrele za vekomaj globoko odtisnjena v DNK heavy metala. Svoje so dosegli in povedali že davno in bi lahko brez večjih težav živeli zgolj na starih lovorikah, se povsem odpovedali pisanju novega materiala in na koncertih izvajali le komade s kultnega prvega četverčka ali peterčka studijskih plošč.
A Metallica se ne da in čeprav je od zadnje studijske plošče Death Magnetic minilo že debelih osem let in je bilo vprašanje, če bomo novo sploh dočakali, se fotri vračajo s kar dvojno Hardwired… to Self-Destruct. Prva dobra poteza, ki jo je potegnil bend se pozna že takoj na začetku. Obupna, plehka produkcija Death Magnetic izpod prstov Ricka Rubina je zgodovina, Fieldmanova (z doprinosom Hetfielda in Ulricha) vizija za Metallico v letu 2016 je znova bolj mesnat, crunchy zvok, še najbolj podoben nekakšnemu modernemu … And Justice For All. In s prvimi trenutki album je očitno tudi to, da so fantje očitno spet prisluhnili svojim thrash koreninam, saj tako ognjevito kot na uvodni Hardwired Metallica ni zvenela že leta in leta. Navkljub otročjemu besedilu je Hardwired s thrashy hitrostjo in zapomnljivim refrenom na moč obetaven začetek in Metallica je očitno spet predana igranju »thrashy«, heavy glasbe. Atlas, Rise! tezo, da Metallica metal spet tudi posluša potrdi, saj se eden boljših komadov albuma ponaša z očitnim hommagom kitarskim harmonijam in »chord progressionu« Iron Maiden, odlikuje pa ga tudi mastna Hetfieldova rifaža in čudovit melodičen izhod iz sicer precej povprečne Hammettove solaže. Po več kot obetavnem začetku tempo umiri srednje hitri Now That We're Dead, ki z ne prav navdahnjenimi riffi in Hetfieldovim vokalom, ki spomni na Load/Reload ero ne ostane v dolgoročnem spominu. Moth Into Flame ponovno pritisne na stopalko za plin in zavoljo razgibanosti in dinamičnosti vsekakor spada med boljše trenutke albuma, Dream No More pa brez dvoma ostane v spominu kot najbolj dolgočasen trenutek prvega ploščka. V njem se Metallica zopet spomni Cthulhuja in se tako tega »great old one« božanstva tematsko dotakne prvič po The Thing That Should Not Be z Master of Puppets, a mnogo, mnogo manj učinkovito. Korakajoči rifi v tem komadu se sicer resda poskušajo vživeti v nezemeljsko veličino Lovecraftovega stvora, a tečno odpeti verzi in obupno dolgočasi rifi Cthulhuju ne sežejo niti do prvih tentaklov. K sreči okus za konec prvega plošča dokaj uspešno popravi Halo On Fire, prvi komad s povsem čistimi kitarskimi in vokalnim linijami. Novi Fade To Black jim resda ne uspe, a Hetfield brez težav pozornost popolnoma ukrade z zares dobro izvedenimi vokali. Po prvih 37. minutah je navdušenost morda resda pretirana beseda, a s takšnim prikimavajočim odobravanjem Metallice nismo sprejeli že leta in leta.
Žal pa dober vtis prve polovice albuma v veliki meri pokvari drugi plošček, ki se vleče kot dolgočasen ponedeljek. Confusion je nov poskus (proti)vojne epopeje, a je daleč od briljance One, saj niza zgolj dolgočasen rif za rifom, tudi v ManUNkind je edini zanimiv trenutek Trujillov bas uvod, ki ga je posvetil spominu na Burton, medtem ko glavnino komada obarva nadležno Hetfieldovo dretje. Here Comes Revenge je atmosferično mračneje obarvana skladba, a ravno pretresljiva ni, podobno je Am I Savage? z groove rifi in melodičnim vokalom povratek na najslabše trenutke Load/Reload ere. Predolgo in obupno dolgočasno je tudi posvetilo Lemmyju z Murder One, besedilo katerega je spretno stkano iz naslovov Motörhead komadov, a je to tudi vse kar je na komadu zanimivega. Daleč, daleč najboljše pa Metallica prihrani za sam konec in v maniri Damage Inc./Dyers Eve preseneti in nepričakovano udari s pravim thrash rušilcem Spit Out the Bone in dokaže, da je še vedno sposobna prave energijske bombe, če le tako hoče.
Iz zgornjih vrstic je zlahka razbrati, da je osrednja figura in vlečni konj novega albuma zgolj in edino James Hetfield. Njegova rifaža je spet ubijalsko precizna, zvok njegove kitare pa masiven. Resda bi lahko mestoma rife zgradil več kot zgolj iz enega tona, a očitno tudi njegova rif mašina ni neusahljiv vir. Se pa zato odkupi s svojo najboljšo vokalno predstavo vsaj zadnjih dvajset let, kar morda najlepše dokaže prav Spit Out the Bone, v kateri thrash žival spet pokaže svoje zobe. Za Hardwired sta avtorske vajeti v svoje roke povsem prevzela Hetfield in Ulrich, kar je glede na slišano v tem trenutku za Metallico verjetno edino smiselno. Čeprav Ulrich za bobni zveni precej leno, ponavljajoče se in popolnoma nenavdahnjeno (poleg tega pa imajo bobni zares zanič zvok), je vsaj avtorsko prispeval levji delež. Trujillo in Hammett ostajata precej v ozadju, a je predvsem za slednjega to morda zelo dobrodošlo. Hammettov minimalen prispevek so zgolj improvizirane, prav nič razburljive in zapomnljive solaže in morda je še dobro, da Kirk nikoli ni našel izgubljenega telefona z 250 idejami za novi album.
Kot vedno bo tudi Hardwired poslušalstvo Metallice razdelil na dva pola. Eni bodo slavili njihov povratek, drugi bodo nad novim albumom vihali nosove. Kot vedno je resnica nekje vmes in zato tudi takšna sredinska ocena. Na Hardwired je močno in dobro slišna želja benda ustvariti dober izdelek, skladno s svojimi najboljšimi trenutnimi sposobnostmi. Mestoma je četverki to uspelo; h komadom Hardwired, Atlas, Rise!, Moth Into Flame in Spit Out the Bone, se je veselje vračati znova in znova. A nato je tu glavnina albuma, ki je predolga in razvlečena. Na albumu dolžine ure in četrt je namreč zgolj 12 (!) komadov in zaradi tega večina od njih trpi zaradi pomanjkanja samokorekcije. Skoraj ni komada, ki bi po petih minutah dosegel svoj vrh, pa so ga razvlekli še za minuto ali dve. Metallica bi resno morala globlje zarezati v maščobo, preden na album spravi vse kar jim pade na pamet. Hardwired… to Self-Destruct je daleč od idealnega, a se je z njim krivulja spet obrnila rahlo navzgor. Če na novi album ne bo spet potrebno čakati skoraj desetletje in bo Metallica iz energije novega albuma potegnila najboljše, se lahko od njih v prihodnje morda nadejamo lepega presenečenja.
na vrh