Veterani slovenskega hardcorea Obalni No Limits vračajo udarec! Debelih deset let je minilo od izida debitantskega studijskega dolgometražca www.borba.non-stop, a staroste domače hardcore scene so počivale le na videz. Socialne spremembe, borba za preživetje, pehanje za materialnimi dobrinami, osebne okoliščine in čedalje bolj vidna izprijenost kapitalističnega sistema so zasedbi dale dovolj mesa, zaleta in vsebine za novo studijsko ploščo, preprosto poimenovano Hardcore, ki jo krasi čudovita, stripovsko barvita naslovnica, ki nakaže kaj nas čaka v notranjosti.
Če kdaj, se zdi, da je prav zdaj čas za jezni in srboriti hardcore tipa No Limits, pa čeprav so teme, ki se jih dotikajo na Hardcore zastavljene širše od le družbeno in politično kritičnih. In No Limits v dobre pol ure povejo več kot vseh 90 briljantnih državnozborskih glav v vseh maratonskih sejah skupaj. No Limits na Hardcore ne filozofirajo, ne dolgovezijo in ne komplicirajo, temveč so vseh 35 minut albuma brutalno iskreni, boleče realistični in v prvi vrsti aktualni. Vokalist Enco tako brez milosti obračuna s pokvarjeno družbenopolitično shemo naroda, delodajalci bistvo katerih je do zadnje kaplje krvi izžeti že tako na škrge dihajoči »proletariat«, globalnim segrevanjem, instantnimi, abotnimi »hiti« slovenske mainstream »glasbe«, slepim slednjem vojaškim ukazom, megalomanskimi farmacevtskimi korporacijami in ne nazadnje z lastnimi demoni. Ves čas ne glede na temo so No Limits iskreni, strastni in gotovi v to kar »pridigajo« s pomočjo udarnega, energičnega in brezkompromisnega crossoverja.
Hardcore namreč ponudi točno to, kar od njega pričakujemo – 30 minut konkretnega, »no bullshit« šusa, ki je vseskozi dinamičen, zanimiv in pester. Hardcore zasedbe se namreč dotika številnih žanrov, ki jih učinkovita spaja v rušilno in srdito celoto. No Limits se tako dotikajo prvin crusta/grinda in celo death/thrash metala (Ne morem mestoma na primer lomasti kot stara Sepultura), čistokrvnega, brutalnega hardcora stila Ratos de Porao, crossoverja a la D.R.I. in Suicidal Tendencies, starošolskega punka z Dead Kennedys in Black Flag na čelu ter živahnega, skatepunka, ki se približa kakšnim NOFX in Bad Religion (refren No More Lies).
Sveta jeza iz Encovega grla ves čas brizga in bruha kot vulkan, besede pa so temu primerno vroče in eksplozivne. Enco jih ob pomoči rušilne inštrumentalne podlage podaja na pester, raznolik in zanimiv način, saj se vokalno dotakne tako crust/grind/death metal rohnenja kot pravega hardcore dretja in celo bolj eksperimentalno naravnanega kričanja, skandiranja in cviljenja. Na videz enostavna glasba tako nikakor ne zapade v enoličnost iz česar jo rešuje tudi odlična inštrumentalna podoba albuma. Kitarist Boštjan kameleonsko obvlada raznolike kitarske stile od metala, preko punka pa do hardcora, preprosta, a neverjetno rušilna ritem sekcija (dvojna stopalka in tehnično kompleksni prehodi so za pičke) pa hardcoru doda veliki HC. Pestrosti in moči albumu ne zmanjka, le nekatere skladbe izpadejo boljše kot druge, a v največ treh minutah povedati toliko kot povejo No Limits ni kar tako. Fantje nas za konec z Obale preselijo še v Brazilijo in se s priredbo s humornim uvodom telefonskega pogovora med Encom in Joaom Gordom, poklonijo enemu svojih večjih vplivov, legendarnim Ratos de Porao.
No Limits na Hardcore niso kot burja, ki konkretneje zapiha le v sunkih, temveč pravi tropski orkan. Hardcore ne pozna kompliciranja, le preprosto, živo in nebrzdano energijo, ki mestoma izzveni kot jezni soundtrack slovenskega vstajniškega gibanja, deloma pa kot iskrena, osebna življenjska izpoved. Povedano drugače: Hardcore je edini način, da se izognemo kapitalistični dekadenci.
na vrh