"Hard Rock Live" hitro razgrne razmerja sil odrskega dogajanja ponovno rojenega Bad Company cirkusa. V ušesa se takoj zarine kontrast med odlično formo Paula Rodgersa in na drugi strani precejšnjo previdnostjo, lahko tudi ležernostjo njegovega inštrumentalnega spremstva. Če se najprej obrnemo k prvemu; veseli predvsem dejstvo, da ostaja Paulov glas suveren v vseh preizkušenih legah. Njegova prepoznavna vokalna igra ostaja opij za pravoverne blues rockerske navdušence, je navdahnjena, polna spontano umeščenih improviziranih vijuganj in variacij na v ušesa dobro uležane napeve, neguje pa tudi šovmansko izpiljeno formulo grajenja trdne vezi z občinstvom. Ob tako potentnem vokalu ostaja grmadenje oblačja čustev skozi "Ready For Love" in "Seagull" samo še stvar formalnosti. Nasprotno ostaja dvojec Ralphs/Kirke predvsem po zaslugi rezerviranosti prvega prevečkrat ujet v rutini doslednega obnavljanja izvirnih zvočnih zapisov. No, na srečo stare navade ne izginejo kar čez noč. Mickov "touch", tudi ob moderno orientiranemu produkcijskem pakiranju, z opazno poudarjeno dejavnostjo v nižjem tonskem registru, ki deluje zlovešče kot še nikoli pred tem, večinoma ostaja dojemljiv za žlehtnobne in žmohtno zabeljene impulze, ki se že tradicionalno dobro podajajo nagajivi ritmični preprostosti kolega stacioniranega za bobnarskim kompletom. Lep primer te simbioze je "Live For The Music". Ralphs mestoma resda malce izgublja na ostrini, posebej ležerna sta gospodova "sprehoda" skozi "Honey Child" in "Simple Man", kanček več gospodove predrznosti pa bi se gotovo dobro podal "Gone Gone Gone". "Hard Rock Live" podaja nazorno potrditev dejstva, da se težišče najplodovitejšega Bad Company obdobja nahaja v zgodnji fazi delovanja zasedbe, torej ob trkanju danes kultnih albumov "Bad Company", "Straight Shooter" in "Burnin' Sky". Nekaj malega kredibilnega laježa je temu renčanju Bad Co. krdela pridala sicer povsem pogrešljiva "Desolation Angels", predvsem po zaslugi anomaličnega prebliska "Rock & Roll Fantasy", ki ujeta v primežu impresivnega kitarskega vrenja tule izzveni še kanček bolj vitalno in sveže.
"Hard Rock Live" je brez mašil! 17 izbranih skladb priča o izjemnosti Bad Company opusa, ki ob dovolj suvereni, čeprav na trenutke resda predvsem rutinski izvedbi, ohranja napetost vse od uvodne "Bad Company" naprej. Nevomno boste tisti vajeni pikantnejših Bad Co. arom v želji po konkretnejšem odmerku razburljivosti raje posegli po "Live in Albuquerque 1976", ki Rodgersa in kompanijo ujame na višku ustvarjalnih moči. Dobrih 30 let kasneje je primerjava s "Hard Rock Live" seveda neumesna, vseeno pa veseli dejstvo, da je album vse prej kot pričevanje ponovne združitve zdolgočasenih glasbenikov, katerih osnovni motiv je le želja po dodatnem zaslužku. Vsekakor dober obet za letošnjo turnejo po Britaniji. Zdaj lahko samo še upamo, da bo zaleta otoške turneje ostalo dovolj tudi za spust v objem centralne Evrope.
na vrh