Camel: Harbour Of Tears

Camel so pod vodstvom neuničljivega kitarista, pevca in flavtista Andya Latimerja tudi v trem desetletju svojega obstoja ostali sinonim za vse, kar je najboljšega v simfoničnem prog rocku. Obstali so kot ena izmed peščice osamljenih skupin, ki so oblikovale zlato dobo progresivnega rocka in tudi v glasbeno popolnoma spremenjenih časih še naprej ohranile (ali obnovile) svoj avanturistični duh ter spontano ustvarjale, kar jim je srce poželelo. Camel so po izjemno uspešnem povratku in izidu odličnega konceptualnega albuma "Dust And Dreams" (1991) doživljali pravo renesanso svojega zvoka in ko so pet let kasneje izdali nov album so vsi glasbeni sladokusci od njih že lahko upravičeno pričakovali, da se ne bodo več ustavljali in da bodo šli znova samo še navzgor. "Harbour Of Tears" je še en primer brezčasne mojstrovine, kakršno lahko ustvarijo samo oni in kjer ima meditativno vzdušje še enkrat prednost pred golimi tehničnimi mojstrovinami posameznih inštrumentalistov, ki pa so seveda ne glede na to ponovno na zavidljivi ravni.

"Harbour Of Tears" je po "The Snow Goose" (1975), "Nude" (1981), "Stationary Traveller" (1984) ter "Dust And Dreams" (1991) še eden v vrsti konceptualnih albumov, ki tako nadaljuje njihovo uspešno izročilo. Za razliko od prejšnjih konceptov tokrat ne gre za literarno predlogo temveč za zgodovinsko dejstvo. Inspiracija za koncept je namreč prišla potem, ko je Andy raziskoval svoje irske korenine (album je posvetil spominu na svojega očeta) in obdobje, ko se je konec 19. stoletja veliko obubožanih Ircev zaradi lakote, ki jo je povzročila krompirja kuga in diskriminacija s strani Angležev, selilo v ZDA, kjer so se podali s trebuhom za kruhom. S tem pa se je posredno tudi začel njihov dolgoletni boj za neodvisnost. Da ima Andy v sebi keltsko kri ni nobeno presenečenje za vsakogar, ki pozna njihova prejšnja dela, ki so ponekod vsebovala, kar nekaj keltskega patosa. Vseeno pa noben album ni bil tako globoko oseben in nabit z neko tiho žalostjo, ki je značilna za irsko folklorno glasbo, katere glavne elemente Camel to pot odlično prelijejo s svojim prepoznavnim zvokom.

Ta je postal za malenkost še bolj sofisticiran, kar gre pripisati predvsem sanjskim orkestralnim aranžmajem, ki so to pot celo boljši od tistih z njihove ključne mojstrovine "The Snow Goose". No, tisto po čemer so bili vedno najbolj prepoznavni pa je tudi tokrat izjemna subtilnost, ki veje izpod strun Andyeve kitare, ki je poleg starega dobrega Davida Gilmourja (Pink Floyd), eden največjih mojstrov slide kitare. Njuna stila sta si res zelo podobna vendar s to razliko, da Gilmour veliko bolj izhaja iz bluesa medtem, ko Latimer v svoj zvok vnaša več elementov jazza. Na nobenem dotedanjem albumu skupine pa ne pride ta tehnika do tolikšnega izraza kot ravno tu, ko smo priča nekaterim najlepšim kitarskim pasažam, katere si je še mogoče zamisliti. Omeniti velja še dva nova člana, Mickeya Simmondsa (ex-Fish) na klaviaturah in Johna Xepoleasa na bobnih, ki sta dostojno zamenjala svoja predhodnika. S skupino pa ponovno sodeluje tudi basist/pevec David Patton (ex-The Alan Parsons Project). Album je bolj kot kdajkoli nabit z izjemnimi patosom, neverjetnimi emocijami in kar poka od melanholičnih pasaž, ki v trenutku pričarajo dramatične podobe travmatičnih čezoceanskih potovanj ter tako odlično ujamejo duh nekega zgodovinskega obdobja. Da je ta magija tako lepo uspela gre pripisati mojstrski kombinaciji tradicionalnih elementov irskega folka in s tem pristnega keltskega melosa ter njihove izjemno sofisitcirane različice simfoničnega proga, prežetega z melodiko vendar polnega (navidezno skritih) kompleksnih aranžmajev.

"Irish Air" se odpre z nežnim ženskim vokalom gostje Mae McKenna, ki s svojim pristopom nekoliko spominja na Annie Haslam (Renaissance) nakar vpade čudovita keltska melodija na akustični kitari in flavti. Temu sledi inštrumentalna repriza z umetelnim vpadom obširnih orkestralnih aranžmajev in odlične Latiemerjeve pasaže na slide kitari, ki ustvarjajo neverjetno melanholijo ob odličnem vnosu flavte in tolkal, ki družno ustvarjajo tisto pristno keltsko vzdušje, ki nas ponese na obale starega pristanišča, kjer ladje, natovorjene s potniki, plovejo v "obljubljeno deželo". Naslovno delo je nabito z izjemno melanholijo, ki jo izžareva odličen Andyev vokal obogaten z okusnimi spremljevalnimi vokalnimi harmonijami in prelepimi orkestralnimi aranžmaji, kjer sta v ospredju čelo in klavir. Najlepši del pa nastopi z gurmansko zaključno solažo na slide kitari. Kratek inštrumental "Cobh", ki nam pred očmi izriše majhno irsko pristanišče, je poln subtilnih orkestralnih aranžmajev. Zvok violin nas ponese na odlični "Send Home The Slates", kjer se na glavnem vokalu izmenjujeta Andy in dodatni basist Davdi Patton. V trenutku, ko se orkestralni aranžmaji zlijejo z inštrumentalnimi pasažami nastane izjemno globok, že skoraj poduhovljen zvok. Gre za uspešno združevanje elementov tradicionalnega irskega folka s klasicističnimi pasažami, značilnih za tradicionalni zvok skupine, katerega posledica je odlično vzdušje. Inštrumental "Under The Moon" je še ena priložnost, kjer lahko Andy demonstrira svoj izjemni kitarski talent in kjer zasije z izjemno lepo in melodično solažo. Vrhunec albuma pa po mojem mnenju nastopi s fenomenalnim epom "Watching The Bobbins", ki ga prek neverjetnih pasaž na slide kitari, emocionalnega vokala in globokih orkestralnih aranžmajev, kar razganja od energije in epskega vzdušja. Andyeve kitarske delnice so pravi balzam za dušo in če gospod Gilmour ne bi ustvarjal že nekaj podobnega bi jih označil celo za nekaj najboljšega, kar sem doslej slišal izpod prstov kakega kitarista. Zlasti godi to, da je v tej skladbi možno nazorno razločiti sleherno podrobnost; od solaž na slide kitari, vmesnih zvokov vah-vah efekta, umetelnega basa, inteligentnih prehodov na bobnih do vesoljskega zvoka klaviatur. Zagotovo eno najboljših in najlepših del v njihovi dosedanji karieri. "Generations" je kratka simfonična uvertura v naslednje delo, odlični "Eyes Of Ireland", ki je nabit z izjemno energijo. Latimer tudi tokrat poje z izjemnim žarom ter uporabi lep motiv na akustični kitari, katerega spremljajo sanjavi orkestralni aranžmaji. Zaključi pa se s keltsko obarvano pasažo na flavti. Delo ob katerem si ni težko predstavljati zelenih oči rdečelase lepotice, ki žalostno stoji na pomolu in zaman čaka, da se bo iz "obljubljene dežele" vrnil njen izvoljenec. "Running From Paradise", ki ga odprejo keltsko obarvani dramatični orkestralni aranžmaji in obširne pasaže na flavti in električne kitari, je poln preobratov in je po vzdušju še najbolj veselo delo na albumu. V drugi minuti namreč nastopi čudovita sekcija na klavirju, kateri sledi nagel preobrat z duhovitimi pasažami na flavti, klaviaturah in kitari, ki ji nadenejo izjemno sproščujoče vzdušje. "End Of The Day" je preprosta in umirjena balada, ki je pravzaprav uvertura v naslednjo skladbo. "Coming Of Age" je še eden izmed vrhuncev in pristna Camel klasika, magični ep, katerega je treba slišati, da verjameš, kako lahko skupina ponovno prekosi samo sebe. Andy tudi tokrat svoje jokajoče kitarske delnice na čudovit način preplete okrog dinamične ritem linije, zabeljene s prvovrstnimi pasažami na klaviaturah. Še posebno navdušujoč je sproščujoči prehod v srednjem delu, ki vsebuje sijajno uporabo flavte, klasicistični zvok akustične kitare in mogočne zvočne zavese, ki delo dvignejo še za eno stopnjo navzgor. Temu sledi izmenjavanje pasaž, ki ves čas ustvarjajo sanjsko vzdušje. V nadaljevanju lahko uživamo tudi v nekaterih trše zastavljenih kitarskih rifih. Zaključni "The Hour Candle" ima klasicističen uvod na orkestralnih aranžmajih nakar vpade jokajoča slide kitara, ki nam ponovno postreže z melodičnimi in subtilnimi solažami. Ob zaključku pa v kompozicijo ponovno vpade tradicionalni irski motiv. Vsak, ki se bo pritoževal čez dodatnih 14 minut šumenja morskih valov, očitno ni uspel zadeti bistva tega meditativno usmerjenega albuma, ki je namenjen predvsem dvigovanju duha kot pa racionalistično-analitičnemu poslušanju. Ena izmed glavnih odlik albuma je ravno to, da se za melodičnimi aranžmaji in precejšnji dostopnosti skriva izjemna kompleksnost ob kateri lahko z vsakim poslušanjem odkrijemo nekaj novega.

Vedno, ko poslušam "Harbour Of Tears" se mi porodi vprašanje, kako lahko človeški um ustvari nekaj tako lepega, nekaj tako čudovitega in duha dvigujočega kot je ta album, ki poslušalca vselej ponese skozi vrtinec neverjetnih občutij ob katerih podoživi srčiko njegovega koncepta kot, da bi bil sam del tega obdobja. To je tisto, kar v današnjih časih, ko smo vajeni, da se glasba v veliki večini ustvarja samo še za denar in pogosto služi za množično pobebljanje čustveno prazne mase, vrlina ki meni vedno veliko pomeni. Camel so še enkrat pokazali, kako veliko danes pomenita neodvisna založba in svoboden pristop h glasbenem ustvarjanju, kajti "Harbour Of Tears" ni samo eden najboljših albumov v njihovi zgodovini temveč po mojem skromnem mnenju spada celo med največje dosežke progresivnega rocka 90ih, ki lahko služi prihodnjim generacijam glasbenikov kot šolski primer, kako ustvarjati globoko, lepo, melodično, izpopolnjeno, a tudi kompleksno glasbo brez slehernega kančka pretencioznosti, nepotrebnih pretiravanj in tehničnega samopotrjevanja.  "Harbour Of Tears" je dokončen dokaz, da se je izvorna magija skupine popolnoma vrnila. S čudovito kombinacijo tradicionalnih keltskih motivov in simfoničnega perfekcionizma so Camel ustvarili še en izjemno globok izdelek. Uživajte torej v mojstrovini, ki vam bo vselej dvignila duha, vas popeljala skozi katarzo in poskrbela, da boste tudi sami podoživeli dogodke in občutja nekih davnih, težkih časov in potovanja, katerega sami niste nikoli doživeli. Popolna zmaga širine duha nad ozkimi tehničnimi principi.