King Crimson: Happy With What You Have To Be Happy With

"Happy With What You Have To Be Happy With" (kdor lahko tole izgovori več kot petkrat zapored ne, da bi si medtem prelomil jezik si zasluži iskreno čestitko) je bil več kot polurni EP in v marsičem okusna predjed pred izidom naslednjega King Crimson studijskega albuma "The Power To Believe" (2003), še ene inovativne mojstrovine v progresivnem smislu večno mlade skupine. Poslušalcem je postregel s kar nekaj crimsoidnimi slastmi, da je bilo potem čakanje na nov album nekoliko lažje pa, čeprav je pri King Crimson vedno nesmiselno napovedovati kako bo zvenel prihodnji izid. Kljub temu, da je dolg več kot pol ure in je na zadnji strani navedenih deset del, se na EP-ju pravzaprav nahajajo samo štiri "ta zaresne" skladbe na katerih sodeluje celotna zasedba. Poleg naslovnega dela, ki je izšlo tudi na naslednjem studijskem albumu in še dveh povsem novih del; od tega je eno, ki se nahaja samo tukaj, je bil gor uvrščen še inštrumental "Larks' Tongues In Aspic-Part IV", ki je izšel že na prejšnjem studijskem albumu "The ConstruKction Of Light (2000)". Ostalih šest del tvorita dva inštrumentala in a capelle, kar pomeni da gre za kratke, narativno obarvane skladbice, kjer je ponavadi posnet samo vokal in ki ponavadi služijo kot uvod v daljše delo.

"Bude" je kratka a capella v Adrianovi režiji (pravzaprav so vse na albumu v njegovi režiji), katero slednji zrecitira skozi poseben efekt in v vsej svoji nerazločnosti ne predstavlja prav ničesar poetičnega. Še najbolj spominja na kak haiku. Sledi pravi peklenski metek v glavo v podobi izjemno udarnega alter/prog metal eksperimenta "Happy With What You Have To Be Happy With" (v primeru te verzije gre za skrajšano obliko iz tonskega poskusa in ta je drugačna od tiste, ki se nahaja na naslednjem studijskem albumu). Gre za eno najtrših ter najbolj kontroverznih del v njihovi zgodovini pa tudi osrednje delo EP-ja, ki je že delno nakazalo smernice njihovega naslednjega studijskega albuma, katerega je v marsičem oblikovala uporaba alternativnih, poltonsko obarvanih metalskih pasaž. Obenem se niti ne gre čuditi zakaj je bila osrednji izbor tega EP-ja. Gre namreč za skladbo, ki bi se lahko z lahkoto vrtela tudi na katerikoli TV ali radijski postaji s popularno glasbo, če bi ji naredili dovolj reklame. King Crimson tu zvenijo bolj kot kak sodoben alter/prog metal band kot pa staroste prog rocka. Adrianov razpenjeni vokal spominja na vreščanje kakega pretirano razvnetega pouličnega pobalina, katerega so pravkar izpustili iz oblazinjene ustanove in je zdaj zlil ves svoj gnev na zablode moderne družbe. Kar se tiče strukture skladbe je tu vse skupaj napeljano skozi udarne poltonske kitarske pasaže in brutalen ritem, vmes pa se večkrat ponovi shizoidno zveneč in ledeno hladen refren. To je bil zelo radikalen in pogumen eksperiment celo za običajno Crimson eksperimentiranje, ki se je izkazal za zadetek v polno pri premagovanju meja pri združevanju elementov tradicionalno nepopularne (prog rock) in zadnje čase popularne glasbe (alter/prog metal) pa, čeprav sem potreboval kar nekaj časa preden sem jo vzljubil, morda celo najdlje od vseh njihovih stvaritev, če izvzamem nekatere improvizacije. In od kod starim mačkom nenadoma nora ideja, da ustvarijo skladbo na kateri zvenijo kot kaki dvajsetletniki? Težko je temu verjeti, a stric Bob in njegova tovarišija so se v tem času po lastnih besedah precej navduševali nad priljubljenimi ameriškimi alternativnimi metalci Tool (slednjim pa so bili menda eni izmed vzornikov, kakšno "presenečenje", King Crimson, čeprav se to bolj malo opazi v njihovi glasbi). S slednjimi so se tudi odpravili na prihodnjo turnejo, kjer so si delili mesto glavnega izvajalca. S to potezo nikakor ne simpatiziram, a od nečesa, kar prinese dodaten denar so pač morali v teh težkih časih (pre) živeti.

"Mie Gakure" je kratko valovanje Frippovih soundscapov. Ti za hipec uspejo pričarati romantično vzdušje, čeprav bi za boljši učinek potrebovali nekaj več minut trajanja. "She Shudders" je še ena skozi efekt napeljana Adrianova a capella, ki zveni rahlo patetično, saj je tokrat subjekt neka ženska, kar je precej nevsakdanji element običajne Crimson poezije pa čeprav jim je Ade že v preteklosti prinesel kanček tovrstne lirike. Sledi akustična verzija odlične romantične balade "Eyes Wide Open", ki je kasneje v spremenjeni verziji izšla tudi na naslednjem studijskem albumu. Poslušalca kaj hitro očara zelo lepa melodija na akustični kitari skupaj s podlago eksotičnih tolkal. Vse skupaj pa spremlja tudi romantični Adrianov vokal na tak način kot to on najboljše obvlada. Po mojem celo ena najlepših balad v njihovi zgodovini. Na "Shoganai", prelepem ambientalnem orientalskem inštrumentalu, Fripp na odličen način demonstrira svojo novo odkrito ljubezen do Korejske etno glasbe. Močno ambientalno vzdušje, katerega gradijo predvsem zvoki zvončkov in bambusovih tolkal, zna kljub svoji preprostosti (ali morda ravno zaradi tega) očarati vse ljubitelje vzhodnjaških zvokov. Lahko bi bil tudi odlična podlaga za zvočno ozadje med meditacijo ali obedom, ki vključuje kakšno eksotično orientalsko hrano. Večina obiskovalcev našega Rockline foruma pa tudi nekaterih drugih pa bo ime skladbe morda povezala z vzdevkom, ki si ga je moja malenkost izbrala ne samo v čast tej legendarni skupini, temveč tudi zaradi simboličnega imena, ki ga ta japonska beseda vsebuje v svojem prevodu - "stanje oz. stvari, ki napredujejo in težijo k višjim ciljem v svojem razvoju". "I Ran" je še ena kratka a capella. "Potato Pie" je še en izjemno nenavaden eksperiment saj gre za tako rekoč unikaten primerek, da so se King Crimson lotili zaigrati blues. In to ne nekaj dolgočasnega, temveč tak nadvse duhovit blues, ki vsebuje značilne preproste, zaspane kitarske rife pa tudi nekaj prepoznavnih Crimson minimalističnih pasaž in rezultat je nadvse zabaven. Adrianov način petja tu namerno vsebuje opazen r'n'b naboj. Takšen blues z obiljem humorja (groteskno, črno humoristično besedilo) je pri meni vselej dobrodošel. Sledi prej pomenjeni veličastni inštrumental "Larks' Tongues In Aspic-Part IV". Ker gre za identično verzijo kot se je nahajala na albumu "The ConstruKction Of Light" se v njene podrobnosti ne bom spuščal. O njegovih odlikah je bilo namreč že dosti napisano v recenziji prej omenjenega albuma. Po mojem z lahkoto najboljše delo na EP-ju. Na koncu se tu nahaja še kratka a capella "Clouds", kjer skupina nepričakovano pokaže tudi svoj tipičen, ekscentričen smisel za humor. Vse skupaj se namreč konča s kratkim zvočnim kolažom različnih studijskih norčij; od posnetkov z vaj, Frippovih kot ponavadi slabih šal, cinizmov, jamranj, mijavkanj do Adrianovega modrovanja o Einsteinovi univerzalni teoriji, katero je prvi razvil njegov bratranec Oz.

"Happy With What You Have To Be Happy With" je bil več kot dobra predjed za najbolj neučakane privržence skupine in je dal kar lep uvid v nadaljnja dela modernih King Crimson. Pohvaliti pa moram tudi izvrstno naslovnico nadarjene likovne umetnice P.J. Crook. Ta se s svojim prikazom popolne družbene apatije; pristnega prizora vsakodnevnih družinskih slik našega časa, zelo dobro ujema z naslovom EP-ja. Na ta način se je tudi končala serija minimalistično obarvanih naslovnic, ki so se od 80-ih naprej nahajale na njihovih studijskih izdelkih. Kljub vsem odlikam pa je to še vedno samo EP, kateri po večini vsebuje še nedodelane verzije kasnejših umetnin in je kot tak v prvi vrsti zanimiv predvsem za dolgoletne privržence skupine. Tisti, ki niso tako zagreti in bi radi že takoj slišali bolj celostno podobo novodobnih King Crimson pa naj raje poslušajo aktualni studijski album "The Power To Believe", enega izmed tistih, ki je pomembno pripomogel k temu, da progresivni rock dandanes ni več umazana beseda. Ostali pa, ki ste se tudi po prebranem odločili, da King Crimson nekako niso skupina za vas in se jim kot takim ne boste posvečali; bodite srečni s tem s čimer morate biti srečni oziroma, kar naj bi bilo dobro za vas, pa bo vse v redu. Zato še naprej pridno spremljajte resničnostne in pogovorne oddaje, obvezno s čipsom in pločevinko piva v roki, se udeležujte raznih srečelovov, veselo zapravljajte po supermarketih, hodite v cerkev ter poslušajte najnovejši album platinastih, s silikonom napumpanih krav mlekaric, ki z zadnjicami migajo na ritem frajtonarice v rokah tistih, ki imajo vse, a hočejo imeti še več. Vse skupaj seveda počnite pod budnim "skrbstvom" Velikega brata, da se vam kaj hudega ne pripeti. V moralno oporo pa naj vam bo naslovnica tega EP-ja.