Marillion: Happiness Is The Road

Marillion so v zadnjih letih dejavni kot le malo kdaj v svoji dolgi karieri razen morda ob svojih začetkih za katere se pogostokrat zdi kot, da bi jih najraje pozabili. Potem, ko se še ni povsem polegel prah okrog prejšnjega albuma, solidnega, a nekako premalo vznemirljivega "Somewhere Else" (2007), je zdaj na vrsti že nov, tokrat dvojni izdelek v domeni "najbolj skrbno varovane angleške skrivnosti", katere ponavadi najhitreje ujezite, če jim omenite besedno zvezo neo progresivni rock. Od slednjega so se Marillion v preteklih letih, na razočaranje tradicionalnih privržencev in odobravanje glasbeno široko odprtih glav, oddaljili kolikor so se sploh lahko.

Ta trend vztrajnega odrekanja kompleksnejših elementov klasičnega prog rocka po pričakovanju nadaljujejo tudi na "Happiness Is The Road", ki večinoma pluje na valovih subtilne mešanice art rocka, ambientalnega rocka in pop rocka. Se pravi, da se tudi tokrat v grobem držijo svojega preverjenega recepta, ki ga v takšnih ali drugačnih različicah uporabljajo že tam od leta 1994 naprej. Ta zmes elementov vselej prinaša mešane, a večinoma dobre rezultate, svoje največje zmagoslavje pa je doživela na nepozabni mojstrovini "Marbles" (2004), albumu, ki bo poleg "Brave" (1994) in "Afraid Of Sunlight" (1995) očitno še kar nekaj časa nekakšno merilo kvalitete za vse prihodnje izdelke Hogarthove ere.

Kljub temu, da je prepoznavni ambientalno/pop/art rockovski koncept v osnovi isti, pa "Happiness Is The Road" prinaša kar nekaj pomembnih zvokovnih novosti za skupino. Nekatere izmed njih so celo navdušujoče, saj skupino predstavijo v nekaterih dotlej povsem novi preoblekah, kar je nedvomno nadvse dobrodošla novost. To velja predvsem kar se tiče uporabe nekaterih zanimivih inštrumentov, ki večinoma pripadajo 70-im in katerih se prej niso še nikoli lotili uporabiti (denimo francoski rog, čembalo, harmonium, ksilofon, itd). Tokrat ne gre za analogne vzorce klaviaturista Marka Kellya, ampak so bili v studiu uporabljeni pristni inštrumenti (odigrala sta jih verjetno Kelly in Steve Hogarth).

Druga glavna lastnost tega albuma je, da je razdeljen v dva med seboj kontrastna dela, ki obenem predstavljata dva različna obraza skupine. Medtem, ko je prvi disk, imenovan "Essence", usmerjen v bolj meditativno usmerjene, počasnejše stvaritve in balade (po nekaterih trditvah naj bi se med skladbami nahajal tudi nek povezujoč koncept, vendar se vsaj za zdaj ta ni nikjer zasledil), je drugi "The Hard Soulder", kot pove že njegovo ime, opazno trši, z bolj individualno usmerjenimi in raznolikimi skladbami v hitrejšem tempu in s tem bolj po eksperimentalno prog rockersko naravnan. Kljub temu ta delitev ne velja čisto sto odstotno, saj se na obeh najde nekaj izjem, ki bi se lahko nahajale na enem ali drugem. Vsekakor je to zanimiva novost, ki bi morda  lahko obenem potešila tako tiste bolj nežne duše kot tradicionalne prog rockerje in eksperimentaliste med njihovimi privrženci.

Marillion pa so še enkrat upravičil svoj sloves pravih prebrisancev, ki uspešno potencirajo svoj sloves prve skupine, ki je uspela zaznati potencial interneta ter tega uspešno izkoristiti za lastno promocijo in prodajo albumov. Album je namreč v redni prodaji razdeljen na dva dela, ki se prodajata po isti ceni, medtem, ko bodo prednaročniki lahko prek spleta album naročili po znižani ceni kot omejeno, združeno verzijo. Album se, da pod posebnimi pogoji predčasno potegniti dol tudi z njihove uradne strani! 

Tu nastopi trenutek za pozitivne in negativne zvokovne aspekte tega albuma. Pa naj se najprej kritika osredotoči na njegove vrline. Inovativna poteza uporabe nekaterih inštrumentov iz "starih dobrih časov" je zelo razveseljiva in je zaznavno obogatila zvok klaviatur, ki je bil v zadnjih letih kar dostikrat predmet kritik, predvsem na račun njihove prevelike ambientalne repetativnosti. Teksture klaviatur so v vsej svoji pestrosti, pa naj gre za klavir, analogne vzorce, tradicionalne sintetizatorje ali vzorce orkestralnih aranžmajev, ves čas na visoki ravni in izjemno navdušujoče. Gospod Kelly je torej tisti glavni igralec, ki rešuje album pred sivim povprečjem, a seveda ne pričakujte morebiti njegovih neo prog "poskakovalnic" na sintetizatorjih, katerim se je odrekel že okrog leta 1991.

Hogarth je pa pač Hogarth in še vedno lepo konstanten v svoji unikatni, barviti vokalni ekspresiji, čeprav zna njegov krhki, večinoma melanholični glas marsikoga popolnoma uspavati, zlasti na nekaterih bolj dolgočasnih baladah, ki jih je na tem albumu kar nekaj. Tudi tokrat veliko uporablja falseto, kjer ni ravno prvak, a je zato drugje ves čas na zelo visoki ravni. Mu pa nekatere kompozicije, kot ponavadi, enostavno ne ležijo najboljše in tam ne pride do tolikšnega izraza kot bi lahko. Sploh, če bi bilo v njih več AOR/pop rock elementov, kjer ponavadi najbolj blesti. Kot inštrumentalist si je seveda tudi tokrat dal duška na klavirju in dodatnih tolkalih.

Kelly je torej poleg gospoda H-ja glavni "zvezdnik" tega albuma medtem, ko se ostali trije člani skupine tokrat zadržujejo večinoma v ozadju, še posebno na prvem disku, ki včasih že skoraj zveni kot Hogarth solo ali v najboljšem primeru Hogarth/Kelly projekt. In tu se skrivajo glavni minusi tega albuma. Predvsem se pogreša večji ustvarjalni in inštrumentalni prispevek nekoč osrednjega ljubljenca občinstva, gospoda Rotherya, ki je tu s svojo kitaro pogostokrat kot, da bi bil nekako odsoten. Včasih se poslušalec, kar vpraša kam so izginile vse tiste njegove monumentalne solaže in inteligentni rifi s katerimi je nekoč tako navduševal prog rockovske gurmane. Po drugi strani je tu še vedno njegov na daleč prepoznavni zvok kitare in trenutki, ko resnično zablesti s svojimi slide pasažami in navihanimi arpedžiji. Dejstvo pa je, da njegova kitara na tem albumu ostaja v drugem planu. Precej moti tudi razmeroma enolična, ploska produkcija. Zaradi slednje Trewavasove bas delnice pogosto zvenijo popolnoma zamazano, kar je v primeru tako dobrega basista gotovo precejšnja škoda. Tudi Mosleyev bobnarski talent (ponovno) ni ustrezno potenciran in slednji ponavadi opravlja zgolj statistično vlogo, le od časa do časa, predvsem na drugem, disku se prebije v ospredje.

Če se na hitro sprehodimo čez prvi disk, "Essence", na njem odkrijemo kar nekaj vrhunskih ambientalnih trenutkov med katerimi kroži nek skupen lirični koncept. Te kompozicije bodo posebno potešile vse tiste, ki se ukvarjajo z meditacijo in raznimi duhovnimi dejavnostmi. Vmes se celo najdeta dve Marillion klasiki medtem, ko se žal ne gre izogniti tudi nekaterim solidnim, a nekoliko preveč uspavanim baladam, ki niso za vsak trenutek. Za tovrstno uspavanko bi lahko označil že uvodni "Dream Time", kjer H-jev vokal, podkrepljen s spremljavo klavirja, sanjari o svojih neizživetih sanjah. Res kaj čudna otvoritev albuma. Album se nadaljuje v podobnem zaspanem tonu in s počasnimi ritmi tudi na "This Train Is My Life", ki bo bolj kot privržence Marillion verjetno navdušil ljubitelje kakšnih Radiohead, čeprav je treba pohvaliti odlično zaključno kitarsko solažo s katero Rothery "vstane od mrtvih".

"Essence", ki je prvotno prav tako precej uspavana zadeva, dokler v nadaljevanju ne pridejo do utripa orkestralni zvoki harmoniuma, bobnarsko pa se naposled prebudi tudi veliki dolžnik Mosley, je spodobna zadeva, a nič več kot to. Serija solidnih ambientalnih stvaritev se nadaljuje tudi z naslednjima skladbama, "Wrapped Up In Time", inštrumentalom "Liquidity" in "Nothing Fills The Hole" (z izjemo energičnega refrena), ki so ustrezni trenutki za predano meditacijo. Na "Woke Up" se izkaže Kelly s posebnimi orientalskimi aranžmaji na klaviaturah, ki vnašajo krepak pridih indijskega misticizma. Ambientalne pustolovščine se nadaljujejo tudi s "Trap The Spark", kjer so v ospredju valujoče zavese klaviatur, odlično H-jevo petje, proti koncu pa se prebudi tudi Rothery z značilno melanholično solažo. Stvari se precej zasučejo v drugo smer z "A State Of Mind", ki je prva bolj energična, rockerska stvaritev na albumu in gotovo ena najboljših skladb na njem kot celoti. Gre za odlično mešanico med art in pop rockom s hipnotičnim refrenom, ki ima celo zaznaven hit potencial. Gospod H z izvrstno vokalno predstavo ponovno potrdi, da vselej najbolj blesti prav v tovrstnih AOR/pop trenutkih, naposled pa se v navezi z imenitnimi kitarskimi pasažami prebudi tudi ritem sekcija in obudi nekaj ritmičnega šarma iz njihove preteklosti. Zatem je na vrsti navdušujoča naslovna, več kot 10-minutna stvaritev, ki se celo približa pojmu klasičnega prog rockerskega epa. In to kljub začetku, ki nakazuje še eno sanjarijo s skorajda new age utripom, številnimi soundscapi in krhkih H-jevim petjem. V nadaljevanju pa navduši preobrat prek uporabe harmoniuma in posredno veličastnih orkestralnih aranžmajev, kakršnih ni bilo že dolgo slišati v njihovi glasbi. Povsem dovolj za novo Marillion klasiko in najboljšo stvaritev na prvem disku. Na omejeni izdaji albuma se nahaja tudi skladba "Half Empty Jam", ki je, ironično, ena izmed boljših stvaritev na prvem disku.

Drugi disk, "The Hard Shoulder", kot že povedano, vsebuje precej bolj poskočne stvaritve, ki bodo precej bolj pri srcu njihovim dolgoletnim privržencem. Tudi te vsebujejo zaznavno mero eksperimentiranj z nekaterimi prej še nikoli uporabljenimi inštrumenti prek katerih demonstrirajo nekaj do zdaj še neodkritih zvokovnih zmožnosti, a pokažejo popolnoma drug obraz skupine. Prvo presenečenje je že uvodni, psihadelično zabeljeni in zelo živahni "Thunder Fly", ki zaradi retro zvoka hammond orgel občasno zveni kot, da bi izšel tam nekje s konca 60-ih. Tovrstnim, posrečenim črpanjem iz elementov klasičnega prog rocka/psihadeličnega rocka in njihovega združevanja z zaščitnimi Marillion finesami se lahko le zaploska. Tudi epski "The Man From The Planet Marzipan" je zelo pozitivno presenečenje. Gre za skladbo številnih kontrastov, ki občasno zveni že skorajda kot kakšna krautrockerska zadevščina z zelo dobrimi elektronskimi vzorci na sitentzatorjih medtem, ko ambientalno, space rockersko ozračje, ki ga ustvarja preplet med emocionalnimi kitarskimi pasažami ter klaviaturami, zagotavlja skoraj osem minut vrhunskega prog rockovskega vzdušja. Pohvaliti gre tudi rabo raznovrstnih tolkal, med njimi ksilofona, ki predstavlja nekaj novega v njihovi glasbi.

"Asylum Satelite #1" je fantastična stvaritev, ki bo osrečila vse ljubiteljev atmosferičnega progresivnega rocka, hkrati pa dokazuje, da v Marillion nikoli ni zamrla ljubezen do progresivnega rocka 60-ih in 70-ih. Ravnovesje med klaviaturskimi in kitarskimi harmonijami je na izjemni ravni in Rothery se tu resnično ponovno vrne v svojo vlogo kitarskega heroja. Space rockovski motiv pa celo spomni na zlate čase legendarnih Nektar! Morda gre celo za eno njihovih najboljših stvaritev v zadnjih letih. Serija imenitnih stvaritev se nadaljuje tudi z romantično balado "Older Than Me" in simfo-folk rock poslastico "Throw Me Out", kjer lahko med drugim slišimo tudi čembalo, izvrstne orkestralne aranžmaje in celo zborovske vokalne harmonije. Dodajte slednjim še sanjske slide pasaže na kitari in dobite skladbo na kakršno smo od Marillion dolgo čakali. "Half The World" je še en izvrsten križanec med AOR-om in ambientalnim art rockom, kjer ima H-jev vokal, predvsem v refrenu, priložnost da ponovno zacveti v vsem sijaju, velja pa omeniti tudi nadvse duhovit kitarski rifing.

Imenitni pop rocker "Whatever Is Wrong With You" s svojim izjemno energičnim ter spevnim refrenom ter memorabilnim rifom dokazuje zakaj je bil izbran za prvi single z albuma in bi se na koncu znal na svetovnih lestvicah uvrstiti celo še višje kot je to uspelo "See It Like A Baby" s "Somewhere Else". Vse kritike, ki so letele okrog Rotheryevega statusa na prvem disku, se dokončno razgubijo na "Especially True", kjer možakar blesti z razovrstnimi pasažami, letečimi arpedžiji in izjemno solažo v zaključku. Zaključna "Real Tears For Sale" je nekakšen kolaž vseh glavnih elementov tega albuma, saj vsebuje približno enako mero meditativnih, ambientalnih sekcij z valovanji sintetizatorjev in eksotičnimi tolkali, energičnih kitarskih pasaž ter mogočnih bobnarskih prehodov (tudi Mosley dokaže, da vendarle še ni za staro šaro). Če bi se ocenilo samo drugi disk, bi se "Happiness Is The Road" zagotovo uvrstil med njihove najboljše izdelke, tako pa mu v kombinaciji z "uspavanim" prvim diskom nekoliko zmanjka do naslova težkokategornika.

"Happiness Is The Road" je bil zastavljen zelo ambiciozno (mogoče že celo preveč ambiciozno), a kljub temu za malenkost zaostaja za njihovimi največjimi mojstrovinami. S svojo bipolarno naravo spada nekam v zlato sredino dotedanje Marillion diskografije, kar še zdaleč ni slab dosežek, sploh glede na njegovo precej "uspavano" prvo polovico, ki ni obetala nič več kot nekakšno sivo povprečje. V njegovem nadaljevanju, ko pokažejo tudi svoj bolj energični, predvsem pa eksperimentalni in pustolovski obraz ter, ko s tem do večjega izraza poleg klaviatur pridejo tudi ostali inštrumentalisti, Marillion zares dokažejo zakaj so (še vedno) ena izmed vodilnih prog rockovskih skupin našega časa in zakaj se še vedno splača spremljati razvoj njihove kariere. Album bo zaradi svoje dualne, kontrastne narave marsikoga po poslušanju razdvojil in težko, da bosta komu v enaki meri všeč obe polovici, "rdeča" in "modra". Tisti, ki jim bolj leži meditativna, ambientalna glasba in new age bodo gotovo bolj navdušeni nad prvo polovico medtem, ko bodo tradicionalni fani, ki še niso pozabili njihovih neo prog rockovskih dni, neizmerno bolj uživali v drugi polovici. Po eni strani je škoda, da album ne uresniči vsega svojega potenciala tudi kot celota. Na "Happiness Is The Road" se tako ves čas čuti še veliko neizkoriščenih možnosti, potenciala, ki bi jim lahko navrgel še eno mojstrovino, na koncu pa gre "zgolj" za še en zelo dober, a nedramatičen izdelek.