Motörhead: Hammered

Lemmy in ostali dve motorni glavi so izstrelili nov šus na planet Zemlja. Šus? Da, a za nekoga, ki prvič posluša "Motörhead".

Morda je Lemmy po srčnem napadu dobro leto nazaj dobil nasvet zdravnika, naj začne s pisanjem bolj umirjene glasbe. Pa je na provokacijo novinarja češ, da naslov "Hammered" zavaja fane, saj bodo ti mislili, da gre za klasično drvenje, ki so ga od "Motörhead" navajeni, Lemmy odgovoril, da pomeni "Hammered" stanje, ki ga dosežeš ob uživanju drog in alkohola. Tako naj bi nastala tudi ta plošča. Fantje so bili med ustvarjanjem nove plošče "priheftani". Je kdo slučajno ob tem presenečen?

"Walked A Crooked Mile" je prelep otvoritveni komad, preveč lep za "Motörhead", refren je čista umirjena klasika, odklop iz rock'n'rolla, Lemmy ga v refrenu odpoje celo s tanjšim vokalom, kjer za trenutek pozabi celo zahropsti. Bas linija je punky v tej pesmi in tudi pri "Down The Line" rif uide v poltonske zaključke, vendar zelo tekoče. Plošča je v celoti to kar se od Motörhead pričakuje. Če bi se odprla s tako podivjanim komadom kot je "Red Raw", dodan v zaključku, verjetno ne bi dobil občutka, da je kaj počasnega na plošči. Aha, počasi se že demantiram. Torej še ena klasika motornih glav, ki prikazuje vso neuničljivost in večnost železnega tria. Pesmi so tekoče in preidejo hitro v kri. Udarna "No Remorse" je izrazito surova pesem, s težkim rifom in z manj melodike. Ravno to pa ji paše, ker zgražanje nad rimokatoliško farščino v njenem besedilu, pomeni še en pristanek na trdnih tleh, zato ga je treba podkrepiti z ubijalskim rifom. Bravo!

V besedilih se zopet srečamo z Lemmyjevimi priljubljenimi temami. To so seks (nič novega), alkohol in seveda politika. V njih nam zopet želi povedati, naj za božjo voljo začne vsak posameznik razmišljati s svojo butico in naj se prenehamo grupirati v črede. Pri pohotni "Mine All Mine" so zelo okusno uporabljene tudi klaviature.

"Serial Killer" je le narativ. Lemmyjev seveda. Ampak ta hlipajoč, hropeč glas, to zasoplo dihanje, to prekleto trdno razodevanje njegove resnice v verzih, ta zaščitni znak Motörhead, to udarja kot strela. Spominja  na "Orgasmatron".

Vrhunsko torpediranje bobnov, rožljanje Lemmyjevega Rickenbackerja in škripanje Philove kitare med rifi, prehodi, solažami, ostajajo znova neomadeževan kultni znak skupine. Legende so znova na pohodu.