Omen, staroselski heavy metal veterani iz žgoče Kalifornije, se po reci in piši 13. letih, odkar je izšel njihov zadnji studijski album »Eternal Black Dawn« (2003), vračajo s skupno sedmim izdelkom kariere, ki so mu nadeli naslov »Hammer Damage«.
Bend, ki ga drži pokonci originalni in ustanovni član ter kitarist Kenny Powell nikakor ne razočara z novim izdelkom. Ta poseduje vse, zato posledično vzdržuje slogovno in zvočno sledljivost z vsem kar poznamo ob omembi besede Omen. To pa velja tudi, ko se ozremo v njihove zlate čase, to je osemdeseta leta. Edina opazka je pravzaprav ena sama. Čemu neki so fantje tako dolgo packali skupaj tale album?
Za produkcijo je poskrbel kar Kenny Powell sam. Zato je ta zadržala izjemno surovost, nezloščen oziroma živ ter umazan zvok, kjer funkcionirajo občutja, ki rastejo ob poslušanju albuma, kot bi ponujali Omen novi koncertni album. Gre za izredno pristno interpretacijo novih idej in pristni prenos le teh na zvočni nosilec. Novi studijski album zasedbe zadržuje pečatni format staroselko divjaškega heavy metala. Je mračen, je okulten, je požlahtnjeno usmerjen v »eighties« ero. Poseduje obskurno temačnost obenem, pa vseskozi jasno zaznavno bero epske bombastike, ki v surovi produkciji spomni tudi npr. na vibracijo in princip skladanja zasedbe Manilla Road (skladba Eulogy for a Warrior) v njenih časih višje kreativne navdahnjenosti. Skozi album postane tudi kaj kmalu jasno, da so Omen tisto, kar bi si človek želel od skupine »velikih besed in praznih dejanj«, govorim o »naoljencih« Manowar, že kakšnih dvajset let in več. Skladba Chaco Canyon vas bo na to nehote, skromno opomnila.
Kot omenjeno. Na tem albumu funkcionira vse, kot mora. Kitarske fraze delujejo domišljeno, so jasno izdelane in zato posedujejo karizmo. Skladbe rastejo v vzdušjih graduirano, to je od uvodnih delov preko kitic, predrefrenov, do epskih refrenov. Iz tega sledi, da lahko poslušalec vseskozi uživa v kopici prehodnih delov, ki so pretkano zasoljeni s kitarskimi harmonijami, kar pomeni da je pred nami izredno živ in dinamičen razvoj dogodkov. Kenny Powell je dejansko izredno dolgo varil vse te krepostne ideje za novi studijski album, Omen pa so iz vse zgodbe posledično izšli kot veliki zmagovalci. Skromno, brez velikih besed in obljub, a zato pokončno in vzravnano. Z odličnim novim izdelkom v rokah torej. Piko na »i«odličnosti tega izdelka dodaja Kevin Groocher s svojim raskavim vokalom, ki s to grlenostjo lahko evocira teatralnost kakšnega Jona Olive (Savatage), sem in tja pa mimobežno evocira prezenco pokojnega J.D. Kimballa. Ob Groocherjevem doprinosu deluje albuma v polnem izkupičku teatralno »starošolsko« in celo pristno uporniško, saj prezentacija verzov preprosto oživi. To je torej vrnitev v zlate čase pravovernega komponiranja, po zvestem vzoru ameriške šole heavy metala osemdesetih.
Dejansko. Album, ki mu ni treba ničesar dodati, še manj pa odvzeti. Album, ki mora Omen čim prej pripeljati na novo turnejo tudi do stare evropske celine. Če se kdo spominja, so Omen, dne 17.03.2015, nastopili v Kranju in priredili tam vrhunsko predstavo. Takšno predstavo pa ponuja tudi »Hammer Damage«. Je brezmilostna brca v zobe in kroše v čelo blesavo. Po vzoru najboljšega kar lahko ponudi pristni značaj stare šole ameriškega metala. Čas da si razčesnete z njim svoje metalske butice.
Omen - Era of Crisis:
na vrh