Alexi »Wildchild« Laiho in njegovi otroci z jezera Bodom že več kot petnajst let bolj ali manj uspešno ustvarjajo v melodic death metal sceni. Po odličnem sprejemu prvenca Something Wild, ki je takrat z močnimi klaviaturskimi melodijami in solažami dodobra pretresel in osvežil to zvrst, ki so ji do takrat kraljevale predvsem skupine iz sosednje Švedske. Sledila sta prav tako izvrstna albuma Hatebreeder in Follow The Reaper, nato pa je kvaliteta počasi začela padati in po četrtem albumu, je skupina postajala samo še bleda senca same sebe. Vzroke temu je težko in brezpredmetno iskati, sigurno pa je eden od krivcev tudi alkohol – le spomnimo se rekordne količine pijače, ki so jih pred nekaj leti Finci dobesedno požrli na tolminskem Metalcampu. Torej ali je po kompilaciji priredb in nekaj podvoprečnih albumih, čas za vrnitev odpisanih?
Odgovor je ja. Halo of Blood je presenetljivo dobra plošča. Nikakor ne najboljša, a vsekakor najboljše kar so fantje posneli v zadnjih desetih letih. Album odlikuje atmosferičnost, ki jo pogrešamo že nekaj časa in je po pravici povedano, v taki meri sploh še nismo bili deležni. Verjetno je k zvoku prispevalo tudi dejstvo, da so se za snemanje albuma odločili za Tägtgrenov The Abyss studio, ki je skrbel tudi za produkcijo izdelka, kateremu kvaliteta ni mogla izostati. Nasplošno cel album daje občutek, kot da so fantje odrastli in se prestavili na nov, višji nivo s katerega bodo upam da, spet dominirali v prihodnje. Besedila niso več zgolj 'tough guy' nakladanje, Alexijeve kitarske linije niso več le copy-paste prejšnjih izdelkov, Janne pa se je vrnil in navdušuje na klaviaturah kot nas je navduševal na prvih ploščah.
Album se prične z 'Waste of Skin', klasično Bodomovsko skladbo, ritmom srednjega tempa z izvrstnimo melodično kitaro in atmosferskimi klaviaturami. Že naslovni komad, ki sledi, pa je pravo sladko presenečenje, saj le ta črpa navdih iz black metala tipa Emperor, Alexi pa spretno blackmetalsko dviguje glas in le solo del poskrbi, da ni dvoma, da poslušamo Children of Bodom. Če je ikonično prvi album Something Wild skrbel za spretno mešanje melodic death metala z black primesmi, jih ta komad dvigne na še višji nivo, naslovna skladba pa potrdi še enega aduta tega albuma – že prej omenjeno atmosfero. 'Scream For Silence' odlikuje izredna melodika, ki kljub počasnemu tempu lepo sede v uho in s filmskimi odlomki preide v 'Transference', ki s svojimi mračnimi melodijami poslušalca pripravlja na soočenje z Reaperjem, dolgo pogrešane Jannejeve klaviaturske solaže pa zlahka parirajo Alexijevim nategovanjem strun, vse skupaj pa daje občutek albuma Follow The Reaper. Childreni pa ne bi bili Childreni, če se ne bi vrnili tudi do »domačega« jezera Bodom, tokrat z arpeggi podprto Bodom Blue Moon (Second Coming).
'Your Days Are Numbered' divja skozi težke riffe in mogoče celo malenkost spominja na Hatebreederja, vse dokler melodična kitara ne dvigne tempa in omili težke mastne riffe in jih nato vseskozi spretno menjava. Sledi vrhunec albuma, 'Dead Man's Hand On You', ki v mirnem začetku, podprtem z klavirjem in nedistorziranimi kitarami, postreže s čistimi Alexijevimi vokali, ki zelo spominjajo na Fridenove v The Attic iz zadnjega In Flames albuma,. Kot pri 'Halo of Blood' je tudi tu zelo prisoten black metal element, mračno vzdušje pa je ob počasnem tempu in zopet z klaviaturami podprto, preprosto fenomenalno shrljivo. Uvodni riff v 'Damaged Beyond Repair' celo spominja na Panterin Psycho Holiday, nadaljuje pa se v groovyu ritmu je manj melodičen kot ostalo delo na albumu. Kljub dobri kompoziciji, se pri 'All Twisted' ne zdi, da si je skupina upala kaj več in ostaja še eden od generičnih CoB del. Album se v rednem delu konča z 'One Bottle Knee Deep', kjer ritem celo rahlo spominja na piratske Alestorm, a seveda v tipičnem finskem aranžmaju s super melodičnimi kitarskimi in klaviaturskimi linijami. Kot pa je v navadi, so se Children of Bodom odločili, da kot bonus dodajo kako od njim tako priljubljenih priredb – tako lahko na CDjih najdete priredbo skupine Loudness, 'Crazy Nights' ali pa megauspešnico Roxette 'Sleeping In My Car'.
Če potegnemo pod črto, je Halo of Blood zelo soliden izdelek, ki dokazuje da so CoB še vedno sposobni ustvarjati dobro glasbo in le upamo lahko, da bodo v tem trendu tudi nadaljevali.
na vrh