"Hall Of The Mountain King" je zagotovo najbolj pomemben album v povesti ameriških melodičnih heavy metalcev Savatage. Po izidu podpovprečnega albuma "Fight For The Rock" (1986) so bili Savatage v resnično nezavidljivem položaju. Njihova tedanja založba jim je že grozila, da jim bo pokazala vrata medtem, ko so jih nekateri privrženci po kratkem flirtu z melodičnim rockom že začeli zapuščati. Brata Jon in Criss Oliva sta bila v tem času povsem izgubljena in nista videla rešitve iz situacije. Ravno, ko sta že začela razmišljati, da bi razpustila skupino sta povsem slučajno naletela na osebo, ki jima ni samo rešila kariero, temveč jima je pomagala, da sta začela odkrivati nekatere povsem nove glasbene razsežnosti in da sta postala še boljša glasbenika in pisca skladb.
Rešitelju je bilo ime Paul O'Neill. Poduhovljeni O'Neill, ki je imel do tedaj že bogate izkušnje prek svojega sodelovanja z nekaterimi velikimi imeni iz sveta rock glasbe, je postal ne samo njihov glavni producent, temveč tudi pomemben faktor pri pisanju vse boljšega glasbenega gradiva. S svojimi idejami in dobro glasbeno izobrazbo, predvsem na področju klasike, je pomembno vplival na progresiven razvoj skladateljskega sloga bratov Oliva. O'Neill ju je uspešno spodbudil, da sta med nastajanjem tega albuma pomembno razširila svoja glasbena obzorja. Jon je končno začel odkrivati dodatno poslanstvo tudi v vlogi pianista in simfonični aranžmaji so nenadoma v njihovi glasbi začeli dobivati vse bolj pomembno vlogo.
Na "Hall Of The Mountain King" so se Savatage začeli leviti iz obskurne in z uporniškim duhom prežete heavy metalske zasedbe v mojstre lastne oblike simfonično obarvanega progresivnega metala z globljimi, življenjskimi sporočili. Kar je najbolj zanimivo je to, da je kljub večji integraciji klavirja in integraciji simfo aranžmajev na določenih stvaritvah njihov zvok obenem postal trši kot kdaj prej. Veliko je k temu pripomogla tudi mojstrska O'Neillova produkcija, ki je pripomogla, da se je skupina dvignila iz pepela.
Da se Savatege s tem albumom niso samo v velikem slogu vrnili v domače brezkompromisne heavy metalske sfere, temveč so zrelostno presegli vse svoje dotedanje izdelke, dokaže že uvodna kataklizma imenovana "24 Hours Ago". Ta heavy metal klasika ponudi vse bistvene sestavine prave Sava kemije: Crissov žagajoči kitarski rifing, Jonovo manijakalno vreščanje, Wacholzova rušilska bobnarska predstava in Middletonovo markantno plezanje po bas delnicah.
Tudi "Beyond The Doors Of The Dark" si zasluži posebno omembo, saj vsebuje njihovo značilno dramo v prepletu strupenega rifinga in Jonovih unikatnih, nevsakdanje visokih vokalnih delnic. Posebno poglavje je tudi fantazmagorični "Strange Wings" s svojim markantnim kitarskim rifom in fantastično Jonovo vokalno predstavo. Medtem, ko slednji navdušuje s svojim bravuroznim podajanjem v visoke lege čez rešetajoči Crissov rifing, se vmes sprehajajo Wacholzovi ubijalski bobnarski prehodi. Končni rezultat je izjemno mistično-epsko vzdušje, ki jih bo vse bolj spremljalo tudi v nadaljevanju kariere.
S "Prelude To Madness", uvodom v osrednje delo albuma, so Savatage prvič začeli na široko odkrivati klasicistične in progresivno rockovske tendence, ki se bodo na njihovih prihodnjih izdelkih samo še stopnjevale. V osnovi gre za odlično predelavo osrednjega aranžmaja z znamenite "Dvorane gorskega kralja" z Griegove suite Peer Gynt, kjer Crissove klasicistično naravnane kitarske pasaže in Jonove poteze na klavirju nadomeščajo zvok orkestra. Sledi neposreden prehod v "Hall Of The Mountain King", osrednje delo albuma in še eno Sava klasiko, kjer Jon kraljuje s svojimi monumentalnimi vokalnimi predstavami. Te sevajo pravcato mešanico blaznosti in fanatizma, kakršno je zmožen ustvariti samo on. Medtem Criss ponudi še nekaj povsem unikatnih rifov s katerimi se je za vekomaj zapisal med najbolj cenjene metal kitariste vseh časov. "Hall Of The Mountain King" je upravičeno eno izmed njihovih najbolj znanih in priljubljenih del, ki je Jonu prislužilo njegov znameniti vzdevek "Mountain King".
Album ni brez nekaterih nekoliko šibkejših del kot sta denimo "Legions" in "White Witch" na katerih demonstrirajo tisti bolj neposreden heavy metalski stil, kakršen je prevladoval na njihovih prvih treh albumih. Ta so šibka seveda samo, če se jih primerja s prej omejenimi Sava klasikami.
Na "Hall Of The Mountain King" so Savatage končno začeli uresničevati svoj potencial ter postopno oblikovati svoj prepoznavni, simfonično in operetno zabeljeni zvok, ki jim bo v 90-ih navrgel njihove najboljše izdelke. Iz zanimive, a obskurne heavy metalske skupine, ki se je slogovno še lovila in katero so različni preračunljivci iz glasbene industrije naokoli obračali za žlico zenfa, je po izidu tega albuma nastala skupina s srcem, lastno vizijo in apetitom po preboju na sam vrh metalskega sveta. Na turneji, kjer se jim je v vlogi ritem kitarista prvič pridružil 20-letni Chris Caffery (kasneje bo postal pomemben član skupine), so nastopali skupaj s skupinama Dio in Megadeth. Ronnie James Dio je takrat Jonu preroško napovedal, da bo, če bo še naprej nadaljeval v takem pevskem slogu, kratko malo ostal brez glasu. Njegova zloslutna prerokba se je čez nekaj let (začasno) uresničila.
na vrh