Aleluja. Dolgo je trajala "Prohibicija" (2003) za naše znane prve rock n' roll alkofile. Z nami je torej prvi "come back" album klenih punk rock n' rollerjev The Drinkers. z novimi okrepitvami. Prva je Matjaž Živkovič! V domačih logih vsem znani Maki. Drugi je dodatni kitarist (da, The Drinkers so znova kvintet) Simon Kavšek z ljubkovalnim psevdonimom Koza. S Kozo in Makijem, so The Drinkers znova učvrstili kreativno jedro skupine, ki prinaša za skladbe ideje. Celo "Hajdi" naslovnica je posvečena okrepitvam. Idilični alpski pašnik z mlečno punčko na naslovnici, ki nosi Makijev namrgodeni "bejbifejs" v družbi črede koz z obrazi preostalih članov zasedbe. Tudi sod vina z etiketo o teoriji pivolucije človeka, ne manjka na njem!
Dve kitare torej. Obrat k tršemu zvoku prebujenih pivcev? Vsekakor! "Hajdi" je tipičen The Drinkers album. Kdor je ljubitelj njihovega alko rocka, se bo znašel s "Hajdi" takoj na isti valovni dolžini. Nabit je z osnovnim izročilom skupine. Bodi direkten in preprost. Z njim so The Drinkers vedno delovali prepričljivo. Na prvi posluh skrajno zajebantsko, s toliko bolj resnim in stvarnim končnim efektom, ki ga fantje zapustijo poslušalcu.
Album je poln svežih idej, ki kličejo k novi splošni alkorevoluciji. Odpre ga popadljivo naviti Hura, ki se po tipu osnovne kitarske fraze (da ne uporabljam vedno tujke "riff") približuje prvinam thrash metala, največji krivec je ob tem "beat", ki ga diktira ritem linija, ki ej to pot metalska. Riff predrefrena je zasnovan tako, da bi lahko iz njega izpeljal nadaljevanje proti refrenu "Ride The Sky" zasedbe Helloween, vzporednice so mogoče celo z nemškim thrash izročilom raznih Sodom, Destruciton, riff zna pritegniti pozornost tudi ljubiteljev ameriškega old school speed metala na čelu z raznimi Liege Lord, Agent Steel ipd… In The Drinkers ne bi bili The Drinkers, če po tem riffu ne bi zapeljali refren v pravi "hura, hura, hura" pivski valček. Skrbi ni več v nadaljevanju. Ne. The Drinkers niso postali metalci.
Besedila kar tekmujejo v svoji smešnosti med seboj, vendar pa v tej smešnosti premorejo neverjetno veliko resnice, kar je tudi osnovni namen The Drinkers glasbenega izražanja. So pač rock n' roll uporniki. In to s še vedno zelo svežimi, iskrivimi možgani, možgani s kratkim časom aktivacije. Album premore seveda polno dozo hrupnega rock n' rolla, z razglašenimi punk okraševanjem, kar pričakujemo od skupine. Eden najbolj posrečenih dokazov te The Drinkers bistroumnosti je skladba Nočem na Evrosong, s katero so The Drinkers celo provokativno kandidirali na izboru. "Nočem na Evrosong, ker sem brez idej" je verz, ki pove naravnost prav vse! V šus refrena je odlično vtkan prehodni balkanski trubaški okrasek, ki ga fantje prekodirajo v uporabni jezik kitare, s katerim dodatno začinijo skladbo. S takim povsem preprostim trikom dokazujejo fantje, da jim je magnificiranje minimalizma v glasbi povsem domače. In če ti to uspeva, potem je punk uporništvo zares lahko najbolj pristna izkušnja. Klub Anal z Maiden terceti na rok n' roll divji vožnji je nov tak "hudomušen" trik, po drugi plati pa Maki s svojim močnim, raskavim vokalom spravlja do nezavesti v smeh poslušalca, ko ta dojame, da se zgodba vrti okrog zbiranja gejev v svoji najljubši luknji, ali pa si predstavljajte povsem nedolžno, nič hudega slutečo osebo, denimo sprva pijanega moža, ki po streznitvi ni več povsem siguren, kaj vse se je dogajalo ponoči za njegovim hrbtom (Ga je mar "fasal" od zadaj?).
Tudi preostali material je odvožen v podobni frekvenci, bodisi da gre za naslovno pesem, še eno posrečeno zajebancijo v skladbi Vreme, pa drugo v Stari mož in tretjo v Bife. Ker Tine rine, si fantje zahočejo posrečenega združevanja rock n' rolla, z reggae glasbo, ki enkrat več odlično funkcionira. In vendar se album pri skladbi številka 8. nenadno stemni, ko orišejo The Drinkers zgodbo o dekletu, ki dela v Livarni in za preživetje, ponuja dodatne usluge moškim. Ustavimo se še pri zadnjem komadu albuma, točneje posvetilu ponovno delujoče zasedbe Niet, skupine z The Drinkers kitaristom Robertom Likarjem, kateremu so The Drinkers vdahnili nekaj več kitarskega hrupa na čvrstem rock n' roll podvozju kompaktne ritem linije Mutvar/Milavec.
Ker smo čakali nekaj dalj časa na novi album zasedbe, so imeli tudi fantje več časa na razpolago za ideje. Umestitev Makija v zasedbo je super odločitev. Možakar ni le karizmatičen, pač pa poseduje za The Drinkers odlično barvo glasu, ki vozi surovo pijančevske ovinke, ali pa razvrednoteno uporniško vpije. Močno in avtoritativno. Namerno razglaševanje verzov pa je za The Drinkers itak zahtevana nuja! Integracija še enega kitarista, pa prinaša, kot že omenjeno, še več hrupa na "Hajdi" in širi možnosti za razvojni diafazon skupine v bodoče. Več glav, pa praviloma prinaša tudi več idej v skupino. Osebno močno podpiram obrate skupin v "trde vode". Hrupa v rock n' rollu namreč nikdar ni dovolj. "Hajdi" je še en pristni rock n' roll album, kakršnega sproducirajo le najbolj pogumni bendi. The Drinkers delujejo z njim izkušeno, zrelo in neobremenjeno. The Drinkers so na njem znova silno zabavni, čuti se, da se je v skupino vrnil zagon. Pričakujte nove padavine v požiralniku! .Slutim namreč, da na njegov naslednik ne bomo več dolgo čakali. Še več o novem albumu skupine The Drinkers "Hajdi" (2007), si lahko preberete v RockLine intervjuju s pevcem Matjažem Živkovičem Makijem.
na vrh