Hail je bil večinoma posnet v Los Angelesu in to le v dveh tednih, saj se je članom mudilo domov k toplemu ognjišču. Naslov albuma je tokrat mišljen kot posreden napad na takratnega predsednika ZDA (George W. Bush), ki je prikazan kot tat in ne poglavar. Tudi slike v albumu so posvečene kapitalistični ameriški družbi. Stanley Donwood in Thom Yorke (ustvarjalca naslovnice in slik) sta spet pozitivistično prikazala družbo kot brezizhoden labirint kapitalističnih sloganov.
Album je takoj, ko je prišel na tržišče, doživel enormen uspeh v smislu prodaje, a njihovi dolgoletni oboževalci in kritiki niso bilo tako veseli. Hail to the Thief še dandanes velja za enega najslabših Radiohead izdelkov, kar pa je morda vendarle nekoliko prestrogo, saj je na njem dosti adutov in lepih trenutkov.
Če sem v uvodu dejal, da gre za navadno indie rock ploščo, to vsekakor ni celotna zgodba, saj so Radiohead vse prej kot navadni. Dejstvo je, da je ta album v osnovi zasnovan bolj preprosto. Več je melodij, čistega igranja, manj je ambientalnih delov. Nekateri bi rekli, da je album bolj "pošten", saj ničesar ne skriva za raznimi eksperimenti in čudnimi zvoki, temveč nas možje popeljejo na bolj tipično rockersko popotovanje. Da ne bo kdo pomislil, da so možje pozabili tudi na kaj manj direktnega. Še vedno lahko slišimo kar nekaj elektronskih in ambientalnih delov, a teh je znatno manj kot na nekaterih prejšnjih delih. Napram nekaterim drugim "mainstream" zasedbam so Radiohead tukaj še vedno nedosegljivi izumitelji, a kar se tiče njihove lastne preteklosti, so svoj zvok precej poenostavili. Za to je morda krivo tudi to, da so album želeli posneti v čim krajšem času in posledično je zvok bolj preprost in osnoven, za kar je obžalovanje izrazil tudi pevec Thom Yorke, ki je kasneje menil, da so storili napako, da se projektu niso bolj posvetili. Kakorkoli že, meni je bolj groba podoba Radiohead zvoka precej všeč, kljub temu, da jih nekako vrne nazaj v čas albuma The Bends (le da je tukaj več elektronskih delov). Tudi ti Radiohead so sila všečni, saj je na voljo toliko melodij kot že dolgo ne. Tudi kitar je več (akustičnih in električnih), manj je elektronskih delov in veliko je klavirja. Tudi Thom Yorke ne zveni toliko zaspano, temveč bolj prisebno in poslušljivo. Lahko bi celo rekli, da je album bolj organski in rockerski in zato bi morda ustrezal kakšnim glasbenim sladokuscem, ki niso nasedli na vse tiste Radiohead zvočne napade iz prejšnjih albumov.
Ponovna izdaja spet skriva še vsaj eden dodaten CD. Na njem lahko slišimo nekatere stvari, ki so izšle na singlih (There There, Go to Sleep, Com Lag in 2 + 2 = 5) in še nekatere druge (žive) posnetke. Vidi se zakaj te stvari niso izšle na albumu, saj se nekatere zdijo preveč nedodelane. Dejal sem, da mi je ta bolj osnoven občutek na albumu všeč, vendar so tukaj nekatere zadeve narejene preveč polovičarsko. Vsekakor se v nekaterih pesmih sliši potencial, vendar se ta druga zgoščenka ne more primerjati s prvo.
Besedila Thoma Yorka so tudi tokrat zelo kritično naravnana. Tokrat se zdi, da se bolj osredotoča na ZDA, kar je verjetno neposreden vpliv snemanja plošče v Kaliforniji. V ospredju je napad na politične veljake in na kapitalistične izkoriščevalce. Radiohead že od vsega svojega začetka kažejo svoje nezadovoljstvo s sistemom, a moram se vprašati, če je tukaj, ko so imeli pod svojimi palci že kar precej milijonov funtov, takšna kritika sploh še umestna, saj so tudi oni postali kapitalisti. Radiohead so takšne dvome razblinili že z naslednjim albumom (In Rainbows), ki so ga svojim poslušalcev ponujali zastonj, vsak je plačal le kolikor se mu/ji je zdelo prav.
Prvič po albumu Pablo Honey so Radiohead posneli album, ki ni ne vem kako izviren, temveč se v glavnem zanašajo na preverjene adute. A Radiohead si to lahko privoščijo, saj so skozi leta, ko so eksperimentirali z novimi zvoki in vplivi, obenem ustvarjali tudi nek lasten slog, ki ga ne moreš zamenjati s katerim drugim. Hail to the Thief torej ni njihov najbolj izviren album, vendar pa vseeno pokaže, da se Radiohead v svoji koži počutijo udobno in da so našli svoj zvok, ki je popolnoma njihov. Ta izdelek je spet odličen, saj se Radiohead tokrat bolj osredotočajo na melodijo in ne toliko na eksperimente. Na koncu koncev bi lahko rekli, da gre iz njihovega vidika za drugačen album, vsaj v smislu tega, da ne odkrivajo tople vode, temveč da se zanašajo na preverjene recepte.
na vrh