Pestilence so še ena zasedba pionirskega kova, ki je na prelomu osemdesetih v devetdeseta povsem naravno prešla z igranja thrash metala v igranje nečesa, kar je kasneje postalo death metal. Torej so nevede so-utemeljili in so-ustanovili nov žanr, tako da so s tehnično furiozno kompleksnostjo popeljali obstoječi glasbeni ekstrem v nov ekstrem, po rojstvu katerega metalski univerzum nikdar več ni bil tak, kot prej. Pestilence so se vseskozi pogumno razvijali in z vsakim novim albumom prignali svoj razvoj na nov, višji kvalitativni nivo, njihov svež in izzivalen slog, pa je predstavljali tudi drugim skupinam velik kreativni navdih. Te so sledile Pestilence, deathmetalski žanr pa je v devetdesetih doživel korenit razvojni razmah. Z izjemnim albumom »Spheres« se je ta rapidna evolucija Pestilence nenadoma sklenila, skupina pa je prešla v daljši kreativni premor. No v letih 2009, 2011 in 2013, so sledili novi albumi, ki so se lahko pohvalili z zloveščo brutalnostjo, prav tako so smelo stremeli k tehnični kompleksnosti, bili pa obteženi tudi z zelo modnim zvočnim izrazoslovjem, kjer so Pestilence nenadoma začeli posegati celo po osemstrunskih veslih, izrazito nižji uglasitvi, od tod dalje, pa niti ni daleč zvok riffa, ki zadiši po »djent-u«… Torej v tem oziru se je izkazalo, da se je skupina, ki je bila nekoč vzor drugim, pričela navdihovati nad tem, kar so ustvarile skupine, ki so se prvotno navdihovale nad Pestilence. Je mar mogoče, da so Pestilence evolutivno preveč "old school", da bi se pečali z moderno zvočnostjo in novimi slogi v ekstremni glasbi? Se jim to sploh lahko obrestuje? Razmišljanje je povsem na mestu, saj gre za pionirsko skupino, ki ne potrebuje posnemanja drugih.
Z novim albumom, ki nosi ime »Hadeon«, se je bend spogledal s svojim prapočelom. Ne povsem thrasherskim, pa vseeno te »Hadeon« odstreli tja na album »Testimony of the Ancients« in če iščete priključke od tod dalje, raje raziskujete v smeri proti albumu »Consuming Impulse«, kot obratno, proti »Spheres«.
»Hadeon« je old school death metal. Bolj od tega ne gre. Mameli je želel spraviti od sebe death metalski album stare šole in to tudi naredil. Primordialni riffi, ki raziskujejo po thrash metalski prainformaciji. In da se v pogrevanju stare župe prepričljiv, je dobro imeti ob sebi zvočnega mojstra, ki je pravzaprav preživel vse ere metala, je perfekcionist in natanko ve kako rekreirati zvok stare šole, da zveni v letu 2018 sveže in nalezljivo. To je Dan Swano, ki je poskrbel za končno masterizacijo zvoka. Z njim ne more iti prav nič narobe. »Hadeon« se lahko pohvali z izrazito starošolsko našobljenimi death metalskim riffanjem, zelo pomembno vlogo pri vračanju skupine k njenim koreninam pa je odigral tudi slog bobnanja novega člana skupine, sicer Romunskega glasbenika Septimiuja Hărşana, ki je skvašen iz drugačnega testa, kot njegov »moderni« predhodnik David Haley. Mamelijevo grčanje grabi popolnoma! Vsi instrumentni in vokal so perfektno kontrastirani in slika zvočne produkcije je vrhunska. »Hadeon« odlično grabi. Od prve do zadnje sekunde. Pravoverno starošolsko deathmetalsko.
Kljub temu je treba vzeti zadevo nekoliko z rezervo. Torej "Hadeon" je zelo dober novi album skupine. Ni pa sotrk stare šole death metala s tehnično kompleksnim avanturizmom, ki bi postregel z novim evolutivnim prebliskom skupine, kar so sicer »mokre sanje« vseh ljubiteljev starih Pestilence. Je pravzaprav koncizni in povsem premišljeno odmerjeni korak skupine v preteklost. Raje k sveti preproščini, kot k eksperimentalnemu čudaštvu. V izraznih okvirjih ubirajo današnji Pestilence artistične poteze, v katerih se počutijo najbolj udobno in jih tudi najbolje obvladujejo. To pa še ne pomeni, da ne zmorejo drugače in biti v tej drugačnosti prav tako zelo, če ne še bolj, prepričljivi. Ne glede na to, da album ne prinaša potresnih sunkov v artističnem smislu, je ta udobni in varen artistični korak, usmerjen v preteklost, očitno v tem trenutku za skupino velikega pomena. Saj veste. Včasih moraš storiti korak v rikverc, da greš potem lahko dva koraka naprej. Prav ta artistični odstrel v zlato dobo tja nekam med albuma »Testimony of The Ancients« ter »Consuming Impulse«, daje skupini čvrsto platformo, da z naslednjim albumom stori tisto, kar je storila denimo z nepozabnim »Spheres«. izzvala ne le sebe, pač pa cel metalski univerzum. Doseči razkorak med »Hadeon« in naslednikom izrazito jedrnatega artističnega odklona. Vendar pa mora naslednik poseči po večji meri pogumnega eksperimentiranja, se pravi »progresivnega«, recimo raje eksperimentalnega avanturizma, ki bo obenem potešil poslušalca tudi zavoljo večje doze tehnično kompleksne nebrzdanosti. Po tem, ko so Pestilence našli pri sebi tipko »reset«, ostane le eno. Da, se ob nasledniku albuma »Hadeon«, pustimo presenetiti.
Še tale refleksija. Če ste po rotaciji albuma »Obsideo« vrteli le stare Pestilence albume in vam pri tem nikdar več ni prišlo na misel, da bi »Obsideo« še kdaj poslušali, boste po »Hadeon« lahko znova zavrteli »Hadeon« in v kolikor boste vrteli stare Pestilence albume, vam ne bo čudno, če boste z njih prešli na rotacijo albuma »Hadeon«.
Še tole. Naj omenimo, da na albumu »Hadeon« basira tudi naš slovenski glasbeni as in basist Tilen Hudrap (Vicious Rumors, Paradox), ki je na albumu »Hadeon« prispeval svojo avtorsko skladbo Subvisions. Glede na to, da je avtor ostalih skladb šef skupine Mameli, je njegovo zaupanje v Tilnove sposobnosti dodaten dokaz, kako čislano je basistovo mojstrstvo pri novih Pestilence.
na vrh