Z "Gutter Ballett" so legendarni ameriški prog metalci Savatage doživeli eno izmed največjih prelomnic kariere (teh v njihovi povesti ni bilo malo) ter dokončno zakorakali v veliko bolj progresivne, sofisticirane in simfonično obarvane sfere melodičnega metala. Zaradi teh lastnosti so še danes izjemno čislani med ljubitelji "metala z možgani". Tovrstne simfonične tendence je nakazal že odlični predhodnik "Hall Of The Mountain King" (1987), kateri jim je prinesel težko pričakovani svetovni prodor iz metalskega podzemlja, a na "Gutter Ballet" so storili še en korak naprej in tako rekoč postavili definicijo prepoznavnega Savatage zvoka.
Brata Jon in Criss Oliva, se pravi vodji in ustanovitelja skupine, sta pred nastankom tega ambicioznega projekta začela vse bolj upoštevati ideje hiperaktivnega producenta Paula O'Neilla, kateri ju je s pomočjo svojega širokega glasbenega spektra in ljubezni do klasične glasbe spodbudil k temu, da sta začela v zvočno podobo Savatage vpletati vse večje število simfoničnih aranžmajev in operetno zastavljenih vokalnih harmonij, katere so v marsičem črpale iz izročila legendarnih Queen.
Navdih za teatralno in simfonično naravnano usmeritev albuma sta menda dobila po ogledu muzikala Fantom iz opere, katerega sta si ogledala na O'Neillovo priporočilo, potem ko je ta šokirano ugotovil, da njun dotedanji kulturni domet ni segal dlje od erotičnih revij z nagimi frajlami. Poleg tega je "Gutter Ballet", ki bi se moral originalno imenovati "Temptation Revelation" (namesto tega je to postal naziv ene izmed skladb) vpeljal priljubljeno Savatage prakso ustvarjanja konceptualnih albumov. Koncept je tu moč najti samo na zaključni, tridelni suiti.
Jon je bil vokalno v tem obdobju tako rekoč v življenjski formi, saj je v naslednjih letih začel naglo izgubljati glas, kar je skorajda postalo usodno za njegovo nadaljnjo pevsko kariero. Njegov razpon od nizkih, robatih do visokih, vreščečih leg je bil skorajda zastrašujoč v sami emotivni izraznosti, medtem ko je bil kot ponavadi najbolj prepričljiv v izražanju svojih najglobljih čustev v tistih kratkih trenutkih, kadar je pel s čistim vokalom.
Poleg tega je začel svoj vokal uporabljati na precej bolj teatralen in opereten način. Levji delež kompozicij ter tudi nekatera besedila je napisal med okrevanjem v psihiatrični bolnišnici, kjer je dobil navdih za zadnje tri skladbe na albumu, katere tvorijo konceptualno suito. O'Neill je prispeval večino besedil kot tudi naslov in koncept za naslovno skladbo, katere je postala zametek njihovega naslednjega, popolnoma konceptualnega albuma "Streets" (1991).
Criss je vnovič opravičil svojo vlogo enega najboljših kitaristov v povesti melodičnega metala z uporabo cele malhe relativno inovativnih kitarskih fraz in solističnih vložkov. Zato, da bi ga nekoliko razbremenili so najeli tedaj komaj 20-letnega ritem kitarista Chrisa Cafferya, kateri se jim je pridružil že na koncertni turneji leta 1987, kot ritem kitarist izven pogleda publike. Caffery je brez problemov sprejel statistično odrsko vlogo in hitro postal Crissov najboljši učenec, kar je popolnoma potrdil v nadaljevanju svoje kariere. Po Crissovi tragični smrti je namreč postal njegova zamenjava in s tem glavni Savatage kitarist, obenem pa do tedaj že pošteno izpilil svojo tehniko. Po koncu turneje s tega albuma na katerem je poleg ritem kitare odigral tudi klaviature je za več let prekinil sodelovanje s skupino, a je z Jonom ves čas ostal na redni zvezi ter z njim sodeloval pri projektu Doctor Butcher.
Nekatere skladbe že odražajo novo, simfonično-teatralno usmeritev, medtem ko se vmes še vedno najdejo krajše in agresivnejše stvaritve z bolj bazičnimi heavy metalskimi triki, kakršni so zaznamovali njihov zvok skozi večino osemdesetih. Militaristični zvoki vojaških helikopterjev in bojni takt, ki zaznamujejo uvod anti-vojne kritike "Of Rage And War" je že takšen primer, saj poskrbi za izrazito agresivno otvoritev albuma. Levji delež k temu pripomore Jonovo razpenjeno petje ter Crissovo polaganje udarnih, vendar raznolikih rifov. Jonov srd nad psi vojne doživi vrhunec v refrenu, znotraj katerega so uporabili tudi sočno, a v tem primeru nadvse primerno besedo z inicialkami SOAB.
Z naslovno kompozicijo že nastopi eden izmed vrhuncev albuma in skladba za katero bi se lahko zlahka reklo, da predstavlja samo definicijo Savatage teatralno-orkestralnega zvoka, ki bo zaznamoval vse njihove prihodnje izdelke. Jon na klavirju najprej izgradi izrazito melanholično-romantični aranžma, nakar nastopi pompozni prehod v simfonično, nenehno stopnjujočo se sekcijo, katera se hkrati oplaja nad Crissovim inteligentnim rifingom ter okusnimi orkestralnimi aranžmaji. Jonovo petje je fenomenalno v vsej možni teatralnosti. Njegova sposobnost pričaranja skrivnostnega in obenem romantičnega vzdušja je zagotovo nevsakdanja. Ta mojstrovina epskih razsežnosti je Savatage iz unikatne, a relativno obskurne heavy metalske skupine dokončno prelevila v progresivno metalske prvake.
V podobni zvočni maniri in dramatičnem vzdušju je ustvarjen tudi imenitni inštrumental "Temptation Revalation", katerega zaznamujejo pompozni orkestralni aranžmaji ter odličen Crissov kitarski solo. Zatem nastopi še eno izmed najboljših del v njihovi povesti, nepozabna power balada "When The Crowds Are Gone", katera je hkrati tudi eno njihovih najglobljih del. Nežni, izrazito krhki melodiji na klavirju sledi udaren rif in vpad teatralnih pasaž, nakar nastopi Jonov neobičajno razčustovan vokal. Poleg tega, da doseže nekatere veličastne vokalne registre se lahko zlahka reče, da je to pot v svoje petje vložil vso dušo in srce. Jon je to mojstrovino po Crissovi smrti posvetil v čast tragičnega kitarista in večkrat rekel, da je imel od tedaj pred njenim odrskim igranjem večkrat občutek kot, da bi se bratov duh spustil z neba ter ga hvaležno potrepljal po ramenih. Jon je pač že dolgo znan kot globoko religiozen človek, zato take izjave zanj niso nič nenavadnega.
"Silk And Steel" je romantični, akustično-kitarski inštrumental s Crissovim umetelnim polaganjem pastoralnih akordov, ki pokaže kako izjemne občutke za različne sloge igranja je gojil ta izjemni kitarist, ki bi se lahko zlahka znašel tudi v drugih smereh, izven metalskih voda. S "She's in Love" se Savatage vrnejo k svoji tradicionalni heavy metalski zvočni podobi, kar pomeni, da skladbo zaznamuje navit rifing, Wacholzovi rušilni bobnarski prehodi in Jonovo razpenjeno vreščanje (temu stilu petja bi se lahko zlahka reklo tudi "kriki groze"). Besedilo je prav tako napisano še v starih, "nekultiviranih" manirah, kakršne bodo že do naslednjega albuma praktično popolnoma izginile. "Hounds", kjer Jon vnovič izvede neverjetno tranzicijo od čistega petja do robatega vreščanja, predstavlja povratek h kompleksnejšim vodam, a z istočasnim ohranjanjem uporniške udarnosti. Melanholične kitarske linije in fine zavese klaviatur v ozadju poskrbijo, da skladba ostane v spominu kot ena izmed boljših na albumu.
"The Unholy" zaznamuje preplet melodičnih kitarskih fraz s hitrim, skorajda brutalnim tempom, katerega stopnjujejo s pomočjo Wacholzove uporabe dvojne bas stopalke. Jon poskrbi še za eno odlično vokalno predstavo, znotraj katere se mešata blaznost in razposajenost. Odlični zaključni venček, katerega v zaporedju tvorijo skladbe "Mentally Yours", "Summer's Rain" in "Thorazine Shuffle" je konceptualna suita, ki se ukvarja z disfunkcionalnim likom. Suita je bila deloma navdahnjena po Jonu in njegovih izkušnjah iz psihiatrične bolnišnice ter podala osnovo za njihove nadaljnje konceptualne projekte.
"Mentally Yours" se nanaša na Jonove blodnje v psihiatrični kliniki, medtem ko "Thorazine Shuffle" pripoveduje o vsesplošni skorumpiranosti ameriškega zdravstvenega sistema, ko zdravniki paciente namerno filajo z dozami pomirjevala thorazin, da potem postanejo odvisniki ter poskusni zajčki velikih farmacevtskih korporacij. Obe omenjeni stvaritvi, kateri sta povečini zaznamovani s klasičnim, priostrenim rifingom, agresivnim tempom in manijakalnim vreščanjem, vmes povezuje melanholična balada "Summer's Rain" v katero Jon vnovič vloži svoja najgloblja čustva in spomine na težke dni, katere je preživel v psihiatrični "celici", medtem ko se v ozadju pretakajo Crissove jokajoče kitarske pasaže.
Na "Gutter Ballett" so Savatage opravili še en uspešen korak v svoji zvokovni tranziciji ter se počasi preusmerili v precej bolj simfonično zaznamovane vode z uporabo kompleksnejših melodij, daljših skladb ter različnih vokalnih stilov. Za razliko od bolj bazičnih oblik heavy metala, ki so zaznamovale njihove zgodnje albume so s pomočjo svojega novega, zaznavno bogatejšega zvoka, uspeli pridobiti številne nove privržence. Album je po zaslugi nekaterih skladb, ki bi se lahko zlahka znašle tudi na prejšnjih petih albumih, sicer še vedno nekoliko tranzicijske narave, a po drugi strani tvori čudoviti most med starimi in novimi Savatage. S tem veličastnim dosežkom so brez dvoma ustvarili svojo prvo mojstrovino, ki še dandanes med ljubitelji melodičnega metala upravičeno uživa nesmrten status.
na vrh