Legendarni kitarski virtuoz Steve Hackett je v devetdesetih, po nekoliko kaotičnih osemdesetih, ko se je slogovno 'iskal' z nekaterimi ne preveč posrečenimi melodično rockovskimi eksperimenti, uspešno prevetril svojo samostojno kariero. Na desetemu samostojnemu studijskemu albumu »Guitar Noir« je začel uspešno uvajati trend precej mračnejšega kitarskega zvoka, kakršen bo zaznamoval večino njegovih albumov v prihodnjih letih. Hkrati pa je obdržal vse eklektične skladateljske in aranžerske finese, ki so zaznamovale njegove predhodne izdelke, tako da je tudi ta album čudovit primer progresivno rockovske nepredvidljivosti, številnih prijetnih kitarskih presenečenj v režiji enega največjih rockovskih kitarskih mojstrov in krasnih orkestralnih aranžmajev na katerih mu je pomagal klaviaturist Julian Colbeck, medtem ko je dolgoletni sodelavec Nick Magnus tokrat prispeval simfonične teksture zgolj za skladbo »Theatre Of Sleep«.
Gospod Hackett je v tem času že ugotovil na kakšne vrste kompozicijah se posrečeno uleže njegov tehnično omejen, a s prijetno eterično toplino obdarjen vokal, zato ga je na »Guitar Noir« uspešno uporabil ob najbolj primernih trenutkih. Na bobnih mu je tokrat pomagal uveljavljeni bobnar Hugo Degenhardt, najbolj znan kot bobnar svetovno znane britanske 'tribute to The Beatles' zasedbe Bootleg Beatles v kateri igra vlogo Ringa Starra.
»Guitar Noir« je, kar se tiče slogovne variabilnosti in produkcije, kakovostno izjemno uravnotežen album, ki je po klasiki »Defector« (1980) brez dvoma njegov najbolj izpopolnjen dosežek s poudarjeno rockovsko komponento. Odlični uvodni inštrumental »Sierra Quemada« je celo eden izmed najboljših inštrumentalnih dosežkov v Hackettovi celotni karieri, kjer s pomočjo vrste jokajočih kitarskih pasaž ob spremljavi milozvočnega orkestralnega zaledja pričara nepozabno ambientalno magijo. Na »Take These Pearls« v slogu svojega nekdanjega Genesis pajdaša Petra Gabriela ta legendarni kitarist vnaša tudi elemente svetovne glasbe prek uporabe eksotičnih tolkal in 'latino' kitarskih fines. Njegov melodični vokal se tu odlično uleže v prijetno akustično-kitarsko melodijo in vsesplošno melanholično atmosfero.
»There Are Many Sides To The Night« je epski standard, katerega zaznamuje gastronomska kitarska solaža ob kateri bodo vsi ljubitelji eterično obarvanih kitarskih fines poleteli v deveta nebesa. Spremljevalni orkestralni aranžmaji so pravcati balzam za ušesa in uspešno nadaljujejo Hackettovo dolgoletno zavezanost simfonično prog rockovskemu klasicizmu. Tu se vnovič čutijo kitarski vplivi legendarnega španskega klasičnega kitarista Andersa Segovie, katerega je Steve večkrat omenjal med svojimi glavnimi vzorniki. »In The Heart Of The City« je po čisti klasicistični poslastici precej bolj rockersko obarvan dosežek, kjer vladajo elektronska tolkala, veličastne vokalne harmonije, valovite simfonične zavese in mogočen kitarski rif, kar v kombinaciji ustvari ultimativno melanholično dramo.
»Dark As The Grave« že s svojim naslovom sporoči, da na njem vlada mračnejša atmosfera, katero tvori fuzija Steveovega eteričnega vokala, slojevitih spremljevalnih harmonij ter številnih klasicističnih kitarskih solaž stopljenih s Colbeckovimi orkestralnimi klaviaturskimi mojstrovinami. Blues rockovsko obarvani eksperiment »Lost In Your Eyes« je podkrepljen na temperamentnih bobnarskih prehodih in agresivni bas liniji, medtem ko gospod Hackett izstreljuje kitarske rafale in zavzeto obdeluje orglice. Vedno kadar se Steve poda izven običajnih simfonično prog rockovskih sfer se odpravi na tanek led, a so navkljub temu številni njegovi eksperimenti z različnimi slogi presenetljivo posrečeni. »Little America« je v počasen tempo postavljena melodično rockovska power balada, kjer gospod Hackett ob pomoči zasanjanih spremljevalnih vokalov in nežnih klavirskih aranžmajev pričara izrazito lep refren. »Like An Arrow« je temačna žalostinka z otožnim pevskim pristopom, melanholično melodijo na akustični kitari in presunljivimi orkestralnimi aranžmaji.
»Theatre Of Sleep« je še ena 'zaspana' stvaritev s počasnim ritmom, neutolažljivimi kitarskimi pasažami in jazzovskim klavirskim aranžmajem, kateri obudi ambient 30-ih let 20. stoletja. Klasicistična inštrumentalna mojstrovina »Walking Away From Rainbows« spada med ambientalne vrhunce »Guitar Noir«, saj jo odlikujejo prelepe akustično-kitarske finese v režiji legendarnega virtuoza in veličastni orkestralni aranžmaji na melotronu. Otožno obarvani »Paint Your Picture«, je prav tako popolnoma klasicistična kitarska poštevanka pri kateri Hackettov zasanjani vokal in eterični kitarski akordi poskrbijo za starožitniški pastoralni ambient.
Klasika »Vampyre With A Healthy Appetite« na kateri vlada mračno-komični ambient je nedvomno najbolj kompleksna pa tudi najbolj zabavna stvaritev na »Guitar Noir«. Tu pod taktirko mogočnega kitarskega rifa vladajo zvite, nenadne spremembe tempa in neobičajni vokalni pristopi z uporabo vokoderja. Slednji je gospoda Hacketta v devetdesetih in tudi v novem stoletju popolnoma prevzel, zato je bil pogost 'gost' tudi na njegovih prihodnjih studijskih dosežkih. Zaključni inštrumental»Trisstese« vsebuje presunljivo kitarsko solažo in dramatično klavirsko spremljavo, medtem ko se v ozadju pretakajo mogočne orkestralne zavese, kar v kombinaciji povzroči melanholično, a tudi dvigujoče vzdušje.
S slogovno variabilnim biserom »Guitar Noir« je mojster Hackett na najbolj prepričljiv možni način zakorakal v devetdeseta in vnovič uspešno pregnetel svojo zvokovno podobo z dodatkom izrazito mračnejše ambientalne esence kot v preteklih letih. Tovrsten pristop bo z izboljšano produkcijo uspešno nadgrajeval na prihodnjih studijskih izdelkih, zato ta odlični album predstavlja pomemben mejnik v njegovi samostojni karieri.
na vrh