"Guitar Gangsters And Cadillac Blood" pa kot tretji album skupine v zelo kratkem času razdobja štirih let kaže prve luknje. Skupina je v produkciji omehčala zvok, prav tako pa ne more več tako prijetno presenetiti, z nekaterimi nadvse domiselnimi kombinacijami prvin omenjenih žanrov, kar jih je naredilo tako zanimive na prvih dveh albumih. Med dvanajstimi novimi skladbami lahko preštejemo na prste ene roke komade, ki so zanimivi za večkratno rotacijo. To je definitivno naslovna skladba, ki poseduje znano kvaliteto Volbeat združevanja vsebin Metallica metal zvoka s pravšnjem ščepcem country melodičnosti. Polno in globlje do srednje, čisto melodično petje Michaela Poulsena "punkoidno Presleyske zasnove" obveznega "hlipanja" je tu pomemben faktor, kot tudi vpletanje dvojnega bas boben pedala na prehodih. Oba faktorja hkrati uspešno opominjata na nov uspešni Volbeat čelni sotrk žanrov. Zelo uspela rekapitulacija skladb Sad Man's Tongue ali Pool Of Booze Booze Booza, je povzela na novem albumu skladba Hallelujah Goat. Tu je še uspešno povampirjena Wild Rover Of Hell, ki uspeva razbijati sicer bolj "sladkobno" naravnanost albuma, v primerjavi s predhodnikoma. Zanimiva točka albuma je še Still Counting, z odbito ska primesjo v uvodnem delu (in kiticah) in zmetaliziranim kotaljenjem v nadaljevanju, ki ga na tem albumu sicer še kako krvavo primanjkuje. V takšnih kontrastih so Volbeat najmočnejši
Sicer pa je mogoče na novem albumu začutiti ob namernem pretiravanju združevanja countryja z rockom prvič v Volbeat karieri pridih "plitkosti", ki jemlje primat "duhovitosti" in pečatu znane pozitivno naravnane Volbeat zajebancije. Prej je tehtnica bila nagnjena v drugo smer in Volbeat so tega albuma uspešno ohranjali popolno kredibilnost svojega izraza.
Že punkerska Back To Prom, ki obvezno diši po jutranjem hrzanju konj na ranču ter za njo upočasnjena Mary Anns Place z žensko moškim duetom (ta skladba nosi sicer super zvočno zaveso ozadja, ki jo gradijo akustične in električne kitare) vzameta albumu začetni žar, vzpostavljen s kotaljenjem naslovne skladbe, za Hallelujah Goat pa album počasi, a vztrajno vodeni. Skladbo za skladbo. Tega ne uspe zakriti niti punkersko western party naskok z We, ki sledi v nadaljevanju, niti skladbe, kot so Mabellene I Hofteholder, Light A Way (z vključenimi orkestralnimi aranžmaji), priredba Hank Williamsove I Am So Lonesome I Could Cry. A Broken Man And The Dawn potegne iz povprečja zlasti dramatični zaključni del skladbe. Tudi Find That Soul, z mehiškim okraskom na kitari, ki z uvodnim riffom veliko obeta, ko povzema agresijo otvoritvene naslovne skladbe, zvodeni kasneje v veseljaško plitkem melosu refrena.
"Guitar Gangsters And Cadillac Blood" ponuja manj izrazne svežine, več predvidljivost in samorepeticije, torej že slišanega. Predvsem se čuti, da se je skupine polastila sla po še večji komercialni uspešnosti. Zato pa je pomembno, da te je tržišče čim bolj polno. To pa seveda prinaša potrebo po čim bolj pogostem izdajanju albumov. Drugi faktor je presenetljivo "mehčanje" zvoka, ki govori v prid želje po naskakovanju radijskih valov. Kljub opazkam na račun novega albuma, pa raste skupini popularnost le navzgor. Zahvaljujoč stalnemu pojavljanju na koncertnih odrih, kjer s svojo kvaliteto brez težav prepričajo slehernega obiskovalca, da so zgrajeni iz pravega testa. "Guitar Gansgsters And Cadillac Blood" je sicer kvaliteten album, ne več tako pronicljiv, z nekaj več kontrole na produkcijskem krmilu in manj agresije ter drznosti, kar sta ponudila prva dva albuma. Fanom skupine bo album gotovo všeč, pa tudi vsem, ki skupine ne poznate, bo uspel vzbuditi zanimanje. Volbeat je namreč uspelo najti glasbeni izraz, ki je prepoznaven le za njih. Možakarjem je popolnoma jasno kaj počnejo in kaj hočejo. "Guitar Gangsters And Cadillac Blood" je album, ki uspešno utrjuje skupini položaj na glasbenem zemljevidu. Vprašanje pa je, če se trend "mehčanja" in "sladkanja" ne bo nadaljeval tudi s prihodnjimi studijskimi albumi.
na vrh