Morda naslov vara, a srca dolgoživih hardorckerjev, ki so nastali leta 1992 v nemškem Duisburgu, še zdaleč niso naveličana. Tako izdaja skupina po dveletnem premoru svoj skupno 13. studijski album z naslovom »Guilty By Design«. Skupina, ki deluje od albuma »Trust« (2004) dalje v mešani nemško-švedski postavi, kuje še naprej izredne studijske albume in kreativni navdih nikakor ne ugaša. Bend je za novi album odpustil klaviaturista Henninga Wannerja, okrepil pa svoje vrste z dodatnim kitaristom (Masahiro Eto). To je že drugi studijski album na katerem igra bobne Bodo Stricker, ki je na predhodnem albumu »Fight The System« zamenjal legendarnega Axla Crusea (Mad Max), sicer enega izmed ustanovnih članov skupine Jaded Heart.
Že »Fight The System« je nakazoval, da stremijo Jaded Heart, k »podrapani«, »slečeni« in živo pobrcavajoči produkciji, zato jim drugega ni ostalo, kot da dejansko posnamejo album skoraj popolnoma brez klaviatur (ohranjene so za vzorec, dodani so nekateri »sampli«, a v minornem odmerku) in kitare dodatno okrepijo. Torej zvok, ki je okarakteriziral skupino skozi devetdeseta, ko so mnogi ob takratnih albumih skupine navrgli primerjave z Def Leppard, je davno tega pozabljen. Novi Jaded Heart delujejo neposredno, agresivno, navito. Brekompromisno rockovsko nasršeno.
Od stari časov je seveda zadržana izrazita čut za muzikaličnost in kompaktno formatiranje aranžmajev v skladbah jasno izdelanih kitic (opcijsko predrefrenov) in nalezljivih refrenskih napevov, ki predstavljajo artmosferični vrhunec vsaki skladbi. Bombastika je tu. Pompozna nalezljivost. Bend ni pozabil opremiti Fahlbergov vodilni vokal (mimogrede Johan je znova izvrsten, čeprav se mu vokal opazno niža, a se hkrati s tem tudi »debeli«) s spremljevalnimi harmonijami. Da ne bo pomote. Navkljub temu, da je bend želel posneti slečeno živ in z voltažnim zidom kitarskih riffov podprt album, ni prepuščal stvari naključju. Končna masterizacija in zvočni miks je na tem albumu pripadel namreč švedskemu »wunderkindu« Eriku Martessonu (Eclipse, W.E.T.). Torej s produkcijo albuma »Guilty By Design« nikakor ni šale.
Izjemni švedski kitarist Peter Östros, ki se sicer preživlja kot učitelj kitare, mož, ki izhaja iz tipske skandinavske hard rock in heavy metal šole, kjer so solaže navadno razkošno obogatene z elementi neo-klasicizma, je ob integraciji dodatne kitare, dobil podporo in zvok bo tako postal tudi na koncertnih predstavah bolj jedrnat, kar je zlasti pomembno v srednjih »mid-eight« delih, kjer se Östros sicer zakoplje v svoje ultrasonične solaže. Kot povedano. Navdih je tu. Visoko muzikaličen moment nalezljive spevnosti in visoko oktanska voltaža rockovske udarnosti, sta združeni znova v prelepi simbiozi in material znova polno funkcionira in prevzame.
Torej »Guilty By Design« je še en izvrsten hard rock album izkušenih veteranov Jaded Heart, ki bo pisan na kožo zlasti vsem ljubiteljem melodične nalezljivosti, kjer mora komad vžigati v poslušanju na prvo žogo. Seveda bo na moč všečen tudi ljubiteljem skupine zlasti v obdobju od albuma »Trust« dalje, se pravi v obdobju zadnjih šestih albumov, ko so Jaded Hreart napravili glavno zvočno pa tudi slogovno transformacijo, se prelevili v mali klubski bend in »srečno preživeli«. »Guilty By Design« utrjuje njihovo pozicijo in material je ne le vreden, da ga preizkusite na svojih CD predvajalnikih, pač pa je komponiran tako, da bo izvrstno grabil v koncertnem repertoarju novih nastopov skupine, ko bo delal družbo starejšim klasikam skupine. Žal bodo ostali Jaded Heart še naprej tudi s tem albumom krivično spregledan bend na sceni. Ne več zaradi smole, ki si jih nekako drži v novem mileniju, pač pa zavoljo golega dejstva, da je žanr hard rocka oziroma melodičnega rocka danes figurativno arhaičen, saj ga spremlja le še izbrana generacija ljubiteljev glasbe.
Jaded Heart - Rescue Me (uradni video):
na vrh