Ideje, so očitno kar vrele. Naslednik "enke" prekaša prvenec v vseh pogledih. Zvok je globlji, produkcija še bolj navita, se pravi zmetalizirana. Ta zvok je ponujal za tiste čase pravo poslastico v heavy metalu, ki je v svoje vrste pridobival množice in množice novih bojevnikov, kajti bližala se je "zlata doba osemdesetih".
"Guardians Of The Flame" se razlikuje od prvenca predvsem po tem, da je epski in gotski pridih v pesmih nadvladal blueserske korenine v skupini. Seveda najdemo na plošči popolni bluesy hardroker "Go All The Way", a naslovna pesem ali grandiozni "The Redeemer", ki glede na svojo zgradbo neverjetno vleče na Stargazerja od Rainbow, je poln ritmičnih in motivskih preobratov, ki se izjemno dopolnjujejo med seboj. Popolni noriji sta "Metal City" ali "Burn The Sun", ki spominja po otvoritvenem rifu na Black Sabbathovski "In For The Kill" s plošče "Seventh Star" (1986).
Torej da povzamem. Značaj skupine krasi znova popolna agresija. Ponavljam. Divje, strastno erotično in skrajno neukročeno. Zatorej živo. Klaviature Davida DeFeisa so še bolj izrazne, vključujoč tudi njegovo bravurozno soliranje znotraj nekaterih pesmi. Da o energičnem petju tega malega razvpitega in razuzdanega hedonista (beri: uživača brez meja), ki v prostem času, pa tudi na odru zelo rad opleta z (čisto pravim) mečem naokoli, ne govorim. Genijalnost z neomejenim rokom trajanja.
David je poskrbel poleg remiksanja in remasteranja za dodatek štirih bonus komadov. Na zadnjem izmed teh, imenovanem "Blues Deluxe Oreganata (I Might Drown)", posnetem v živo na odru decembra 1990, lahko slišite kitaro Edwarda Pursina, ki je v skupini zamenjal Jacka Stara leta 1984. Evo, pa lahko končno skompletirate zbirko Virgin Steele albumov. Kot vsak med njimi, je tudi znova oživljeni "Guardians Of The Flame" enakovredna in prvovrstna zgodba zase ter za leto 1983, glede na takratno razpoložljivo tehnologijo, izjemen dosežek. Uf, kako vžge to še danes!
na vrh