Kaj sploh povedati o skupini o kateri je zgrajen mit, legenda? Nova kompilacija ob počastitvi 50. obletnice delovanja The Rolling Stones. Trojna kompilacija z vsemi najznamenitejšimi hiti in veste s čim še? Dvema povsem novima skladbama. Kljuseta torej še vedno kažejo artistične življenjske znake.
Kronološko sosledje od prvinskih začetkov, kjer se nazorno vidi od kod izvira ljubezen do glasbe te legendarne skupine. Delta blues. Prve štiri skladbe te kompilacije so predelave klasičnih izvirnikov od Chuicka Berryja do Willija Dixona in predstavljajo mini vodič do srčike korenin skupine. Seveda že te nazorno pričajo, da so zgodnji The Rolling Stones prikrojili te izvirnike svojemu edinstvenemu razumevanju glasbe skozi prizmo rock 'n' roll ekscesa. Od ekstravagantnega šobljenja in pačenja Micka Jaggerja pri oblikovanju specifičnega melosa in odzvena verzov vokalnih linij, do svojstvenega brnenja namerno glasnega kitarskega žvenketa naveze Richards / Jones. Prvi CD ne bi mogel povzemati bolj pristni odtis izvirnega greha te skupine. Vse odigrano v prvem poizkusu, vse prvinsko, iskreno in nadvsem z značajem pionirsko revolucionarne izzivalnosti. Slečen, gol in bos rock 'n' roll, ki do zob oborožen z originalno kemijo kreativnega nukleusa Jagger/Richards skoval glasbeno zapuščino, čigar veličine ne upa z dvomi spodjedati prav nihče v tej galaksiji. Vse je ohranjeno. Ob genialnem pogumu skupine, so tu tudi »fuši«, tako izvedbeni, kot producentski, ki morajo biti, kjer so! Prav takšne elementarne začimbe dajejo zgodbi o The Rolling Stones dodatno avtentično srž, ki se ji tako tudi kompilacija »Grrr!« ne ogne.
Prvi CD pelje poslušalca dalje do enega najbolj izvirnih riffov rock ere v Satisfaction, kjer je kljub prvinski trivialnosti moč izluščiti cel kup malenkosti v vižah Richardsove kitarske igre (s kombiniranjem rabe njegovega »fuzz boxa«), do bas linije v kontrapunktu. Vendar pa zgodnje The Rolling Stones vizije rock 'n' rolla skladbe, kot so 19th Nervous Breakdown, Paint It Black (vržena rokavica George Harrisonu – beri: integracija sitarja), pa Have You Seen Your Mother (Standing In the Shadow)? skoraj ne bi mogle definirati! Tu sta »v Beatlovski pričeski« urezani Ruby Tuesday in We Love You, pa As Tears Go By, ki poudarjajo že v zgodnji eri prirojen občutek skupine za rahločutno sofisticiranost in melodičnost, ki je lahko odpirala vrata tudi simfoničnim aranžmajem. Vseskozi v brezsramnem dialogu s hedonističnim ekscesom, kopreno tesnobe podedovano iz zapuščine bluesa, v drvež prefinjeno plasiranega uporništva, ki je srkala v svoje kolesje generacije teenagerjev.
CD številka »2« odpre Jumping Jack Flash. Odraz drugega CDja je večja preciznost kitarske igre (zahvaljujoč virtuoznosti Micka Taylorja), rast aranžmajev, še več definiranost kompozicij. Podkovanost skladb z dodatnimi tolkali, vključevanje rabe tamburina in plejade »šejkerjev« Micka Jaggerja postaja vse bolj in bolj dejavno, kontrastiranje obrazov sofisticiranosti (You Can't Get Always What You Want) in grobostjo, ki je ne definira nujno rezget kitar, kot je to v Sympathy For The Devil s kombinacijo piana, infektivnega vokalnega ekscesa Micka Jaggerja in pavijanskega tuleža spremljevalnih vokalov, je še izdatnejše. Tu je vključevanje aranžmajev za pihala, piano, orgle, vokalne harmonije spremljevalnih vokalov. Brian Jones je v tistem času pil kot žolna zato je večino pomembnih snemanj, ki povzemajo kultne hit standarde drugega CDja zamudil, kljub njegovi primordialni eksplozivni briljanci, kar se okretnosti kitarske igre tiče. Točki kot so Wild Horses, Brown Sugar in Heartbreaker prinašajo avanturistične pohode skupine v funk in country, ki sočno polni preverjen rock 'n' roll kalup zasedbe. Rona Wood dodaja v It's Only Rock N' Roll novo kvalitativno komponento v skupino. Kar se produkcije zvoka tiče, odnaša ravno delo skupine z Jimmyjem Millerjem zmagovito mesto v zgodovini The Rolling Stones. Z njim so The Rolling Stones izpostavili svoje elemente posesivnega eroticizma, temnih sil bluesa, grabežljivega uporniškega ekscesa, obenem pa zrasli v luči komponiranja in aranžmajih. Temu seveda ne uide niti preroška Gimme Shelter (beri: »Altamount«), ki je prevzetno vplivala tudi na takšne mojstre, kot so bili Grand Fink Railroad.
Tretji CD odpre sofisticirani in s funk disko ritmom podloženi erotični »izvijač« Miss You, zmagoviti vrhunci ere osemdesetih pa so še Start Me Up z ubijalskim riffom, Beast Of Burden, Respectable, Emotional Rescue, tu je orjaška Undercover Of The Night in Mixed Emotions. V producentskem oziru manj prepričljivo nadaljevanje kariere skozi osemdeseta za skupino, česar ne skriva niti odlični spomin kavarniške afere na Havajih v skladbi Waiting On A Friend. Kljub temu odseva tretji CD naravni proces zorenja skupine v peto dekado obstoja, ki kljub primanjkljaju zvočne topline ne izgublja pravega The Rolling Stones naboja in karizme, kar sklene izmed hitov Don't Stop.
Tretji plošček zaokrožujeta novi skladbi Doom And Gloom ter za njo One More Shot. Zanimivo je, da sedi za producentsko taktirko pri obeh novih skladbah Don Was, ki je »krivec« za pretirano poliranje zvoka kasnejših del skupine, ki je delo na obeh novih dejanjih skupine izvrstno opravil. Obe novi skladbi sta namreč kitarsko orientirani skladbi. V obeh se Richardsovi riffi šopirijo z intenziteto kot le redkokdaj, že skorajda s provokacijo AC/DC riffa, kar je odlična napoved za prihodnji The Rolling Stones album (v kolikor do njega sploh pride). Vse pa je seveda pomembno od tega na katerega producenta se bodo The Rolling Stones obrnili. Novi skladbi dokazujeta, da The Rolling Stones niso izgubili naboja, magična kemija med Richardsom in Jaggerjem pa ob tem ohranja polno nabite saržerje. Obeti so torej dobri.
Tej kompilaciji ne moreš dodati ničesar. Ne moreš ji odvzeti ničesar. V petih dekada obstoja skupine, so združeni največji trenutki enkratnih The Rolling Stones, skupne, ki je zaznamovala generacije, zaznamovala razvoj rocka, utemeljila standarde, ki jih pooseblja pravzaprav sleherna inkarnacija rock skupine kasnejših generacij pa tudi novega milenija.
Kaj sploh povedati o skupini o kateri je zgrajen mit, legenda? Nova kompilacija ob počastitvi 50. obletnice delovanja The Rolling Stones. Trojna kompilacija z vsemi najznamenitejšimi hiti in veste s čim še? Dvema povsem novima skladbama. Kljuseta torej še vedno kažejo artistične življenjske znake.
Kronološko sosledje od prvinskih začetkov, kjer se nazorno vidi od kod izvira ljubezen do glasbe te legendarne skupine. Delta blues. Prve štiri skladbe te kompilacije so predelave klasičnih izvirnikov od Chuicka Berryja do Willija Dixona in predstavljajo mini vodič do srčike korenin skupine. Seveda že te nazorno pričajo, da so zgodnji The Rolling Stones prikrojili te izvirnike svojemu edinstvenemu razumevanju glasbe skozi prizmo rock 'n' roll ekscesa. Od ekstravagantnega šobljenja in pačenja Micka Jaggerja pri oblikovanju specifičnega melosa in odzvena verzov vokalnih linij, do svojstvenega brnenja namerno glasnega kitarskega žvenketa naveze Richards / Jones. Prvi CD ne bi mogel povzemati bolj pristni odtis izvirnega greha te skupine. Vse odigrano v prvem poizkusu, vse prvinsko, iskreno in nadvsem z značajem pionirsko revolucionarne izzivalnosti. Slečen, gol in bos rock 'n' roll, ki do zob oborožen z originalno kemijo kreativnega nukleusa Jagger/Richards skoval glasbeno zapuščino, čigar veličine ne upa z dvomi spodjedati prav nihče v tej galaksiji. Vse je ohranjeno. Ob genialnem pogumu skupine, so tu tudi »fuši«, tako izvedbeni, kot producentski, ki morajo biti, kjer so! Prav takšne elementarne začimbe dajejo zgodbi o The Rolling Stones dodatno avtentično srž, ki se ji tako tudi kompilacija »Grrr!« ne ogne.
Prvi CD pelje poslušalca dalje do enega najbolj izvirnih riffov rock ere v Satisfaction, kjer je kljub prvinski trivialnosti moč izluščiti cel kup malenkosti v vižah Richardsove kitarske igre (s kombiniranjem rabe njegovega »fuzz boxa«), do bas linije v kontrapunktu. Vendar pa zgodnje The Rolling Stones vizije rock 'n' rolla skladbe, kot so 19th Nervous Breakdown, Paint It Black (vržena rokavica George Harrisonu – beri: integracija sitarja), pa Have You Seen Your Mother (Standing In the Shadow)? skoraj ne bi mogle definirati! Tu sta »v Beatlovski pričeski« urezani Ruby Tuesday in We Love You, ki ob As Tears Go By, ki poudarjajo že v zgodnji eri prirojen občutek skupine za rahločutno sofisticiranost in melodičnost, ki je lahko odpirala vrata tudi simfoničnim aranžmajem. Vseskozi v brezsramnem dialogu s hedonističnim ekscesom, kopreno tesnobe podedovano iz zapuščine bluesa, v drvež prefinjeno plasiranega uporništva, ki je srkala v svoje kolesje generacije teenagerjev.
CD številka »2« odpre Jumping Jack Flash. Odraz drugega CDja je večja preciznost kitarske igre (zahvaljujoč virtuoznosti Micka Taylorja), rast aranžmajev, še večja definiranost kompozicij. Nadalje podkovanost skladb z dodatnimi tolkali, vključevanje rabe tamburina in plejade »šejkerjev« Micka Jaggerja postaja vse bolj in bolj dejavno. Kontrastiranje obrazov sofisticiranosti (You Can't Get Always What You Want) in grobostjo, ki je ne definira nujno rezget kitar, kot je to v Sympathy For The Devil s kombinacijo piana, infektivnega vokalnega ekscesa Micka Jaggerja in pavijanskega tuleža spremljevalnih vokalov, je še izdatnejše. Tu je vključevanje aranžmajev za pihala, piano, orgle, vokalne harmonije spremljevalnih vokalov. Brian Jones je v tistem času pil kot žolna zato je večino pomembnih snemanj, ki povzemajo kultne hit standarde drugega CDja zamudil, kljub njegovi primordialni eksplozivni briljanci, kar se okretnosti kitarske igre tiče. Točke kot so Wild Horses, Brown Sugar in Heartbreaker, prinašajo avanturistične pohode skupine v funk in country, kar sočno polni preverjen rock 'n' roll kalup zasedbe. Nezavedni punk sentiment Rona Wooda dodaja v It's Only Rock N' Roll novo kvalitativno komponento v skupino.
Kar se produkcije zvoka tiče, odnaša ravno delo skupine z Jimmyjem Millerjem zmagovito mesto v zgodovini The Rolling Stones. Z njim so The Rolling Stones izpostavili svoje elemente posesivnega eroticizma, temnih sil bluesa, grabežljivega uporniškega ekscesa, obenem pa zrasli v luči komponiranja in aranžmajih. Temu seveda ne uide na drugem CDju te kompilacije niti preroška Gimme Shelter (beri: »Altamount«), ki je prevzetno vplivala tudi na takšne mojstre, kot so bili Grand Funk Railroad.
Tretji CD odpre sofisticirani in s funk disko ritmom podloženi erotični »izvijač« Miss You, zmagoviti vrhunci ere osemdesetih pa so še Start Me Up z ubijalskim riffom, Beast Of Burden, Respectable, Emotional Rescue, tu je orjaška Undercover Of The Night in Mixed Emotions. V producentskem oziru manj prepričljivo nadaljevanje kariere skozi osemdeseta za skupino, česar ne skriva niti odlični spomin kavarniške afere na Havajih v skladbi Waiting On A Friend. Kljub temu odseva tretji CD naravni proces zorenja skupine v peto dekado obstoja, ob primanjkljaju zvočne topline zaradi loščenja zvoka, pa tudi tretji plošček ne izgublja pravega The Rolling Stones naboja in karizme, kar sklene izmed hitov Don't Stop.
Tretji plošček zaokrožujeta novi skladbi Doom And Gloom ter za njo One More Shot. Zanimivo je, da sedi za producentsko taktirko pri obeh novih skladbah Don Was, ki je »krivec« za pretirano poliranje zvoka kasnejših del skupine. Delo na obeh novih dejanjih skupine pa je izvrstno opravil. Obe novi skladbi sta namreč kitarsko orientirani skladbi. V obeh se Richardsovi riffi šopirijo z intenziteto kot le redkokdaj, že skorajda s provokacijo AC/DC riffa, kar je odlična napoved za prihodnji The Rolling Stones album (v kolikor do njega sploh pride). Vse pa je seveda pomembno od tega na katerega producenta se bodo The Rolling Stones obrnili. Novi skladbi dokazujeta, da The Rolling Stones niso izgubili naboja, magična kemija med Richardsom in Jaggerjem pa ob tem ohranja polno nabite saržerje. Obeti so torej dobri.
Tej kompilaciji ne moreš dodati ničesar. Ne moreš ji odvzeti ničesar. V petih dekada obstoja skupine, so združeni največji trenutki enkratnih The Rolling Stones, skupne, ki je zaznamovala generacije, zaznamovala razvoj rocka, utemeljila standarde, ki jih pooseblja pravzaprav sleherna inkarnacija rock skupine kasnejših generacij pa tudi novega milenija. Čaka vas trojna doza obilnega glodanja velike zapuščine rock n' rolla in odlična priložnost, da nadgradite svojo zbirko The Rolling Stones kompilacij, ki obsega tovrstne izdaje od»Made In The Shade« (1975) do »Forty Licks« (2002).
na vrh