Angleški progrockovski odličniki Big Big Train so se vrnili z »Grimspound«, svojim desetim studijskim albumom, ki je obenem glasbeno, konceptualno in ambientalno nadaljevanje njihovega predhodnega dosežka »Folklore« (2016). »Grimspound« je pravzaprav rezultat naključja, sa je mednarodni Big Big Train oktet prvotno nameraval posneti EP z naslovom »Skylon« na katerem bi se nahajal dodatno 'obdelani', prej neizdani material iz obdobja snemanja »Folklore«. Med snovanjem EP-ja pa so nenadoma ugotovili, da se je novega glasbene materiala nabralo več kot dovolj za popolnoma nov studijski album in rodil se je »Grimspound«, ki je v vseh ozirih popolno nadalevanje mojstrovine »Folklore«, ki je bila eden izmed najboljših progrockovskih albumov v letu 2016. Težko je to verjeti, vendar se je Big Big Train posrečilo posneti še eno mojstrovino, ki odlično nadaljuje in dopolnjuje »Folklore« z obširnim opiranjem na angleško folklorno izročilo v besedilih, medtem ko je v glasbenem oziru, poleg 'tradicionalnega', eklektičnega simfoničnega prog rocka in jazz rock fusiona, še več raznovrstnih folk elementov kot kdajkoli poprej. Zvočni kolaž Big Big Train je karakteristično angleški in nekoliko spominja na zvočno podobo nekaterih predstavnikov t.i. canterburyske scene vendar seveda s sodobnim produkcijskim pridihom.
Oktet, sestavljen iz samih izjemnih glasbenikov, kateremu poveljujeta ustanovna člana, kitarist/klaviaturist Andy Poole in basist/klaviaturist Greg Spawton, je vnovič prekosil samega sebe in ustvaril album, ki bo vsem progrockovskim romantikom v prav poseben užitek in se bodo še veikokrat vračali k njemu. Poudarek je vnovič na prelestnih godalnih aranžmajih, ki povzročajo pastoralni ambient, medtem ko so kitarske umetnine nekdanjega XTC kitarista Davea Gregorya, kateremu občasno pomaga Poole in švedski 'multipraktik' Rikard Sjöblom iz nedavno razpadlih Beardish, pravi balzam za ljubitelje vestranskih kitarskih virtuozov. Odkar se pri Big Big Train na bobnih nahaja nekdanji Spock's Beard bobnar in pevec Nick D'Virgilio, ki tudi tokrat navduši s svojimi vratolomijami, so praktično nezaustavljivi. Poseben faktor je tudi vokal Davida Longdona, ki se je z leti uveljavil kot eden najboljših pevcev v sodobnem prog rocku in zagotavlja Big Big Train glasbi nadvse čutno mešanico globine, zrelosti in romantičnosti. Obenem sploh ni več potrebno poudarjati, da poleg Langdona, ki skrbi za flavto, skoraj vsi člani banda poleg izjemnih inštrumentalnih vrlin vsebujejo tudi nezanemarljiv pevski talent, še posebno D'Virgilio ter Sjöblom.
Skoraj trinajstminutni uvodni ep »Brave Captain« je naphan z dramatičnimi melotronskimi teksturami in mogočnimi godalnimi aranžmaji, medtem ko band med številnimi časovnimi prehodi spretno vpleta raznovrstne elemente simfoničnega proga, folka in jazz fusiona pri čemer niti za sekundo ne žrtvuje njihove melodične strukture, podprte z Longdonovo briljantno vokalno predstavo. Močni uvodni skladbi sledi nič manj navdušujoči ter kompleksni inštrumental »On the Racing Line«, ki je prežet s skrivnostnim in nostalgičnim vzdušjem med katerim se pred očmi ob eteričnih zvokih godal zlahka izrišejo angleške zimzelene planjave in ostanki nekoč mogočnih gradov. Skozi kompleksne ritmične meandre speljane iskrive kitarske pasaže pa zagotavljajo tisto progrockovsko lucidnost, t.i. faktor presenečenja, ki iz dobre kompozicije naredi mojstrovino.
Desetminutni ep »Experimental Gentlemen«, ki se odpre z dramatičnim zvokom melotrona, klavirja in kitare, je še ena poslastica za vse prog gurmane, medtem ko Longdonov vokalni pristop, ki je tokrat obilno podprt z odličnimi vokalnimi harmonijami, v skladbo vnese viktorijanski pridih. V zaključnem, izjemno lepem inštrumentalnem delu skladba skoraj popolnoma spremeni svojo naravo. Akustično usmerjeni »Meadowland« vsebuje elemente irske folklorne glasbe, medtem ko njeno melodično naravo na krilih akustične kitare ter klavirja izdatno nadgradi še ena Longdonova izvtstna pevska predstava. Naslovna skladba, ki vsebuje fantastične inštrumentalne sekcije znotraj katerih se stalno nekaj dogaja, medtem ko med člani okteta ves čas vlada izjemna harmonija, je prežeta z nepopisno nostalgičnim ambientom na račun melanholičnih godalnih aranžmajev v režiji violinistke Rachel Hall (ex-Stackridge), ki se je kot glavna pevka izkazala na zaključni skladbi »As the Crow Flies«. Slednja album zaključi na visoki ravni potem, ko po relativno preprostem začetku začne v nadaljevanju pridobivati na ritmični in aranžerski kompleksnosti ter dramatičnosti, medtem ko vrhunec predstavlja izmenjava glavnega vokala med Longdonom in Hallovo.
Posebna gostja na folkrockovsko usmerjeni baladi »The Ivy Gate« je pevka Judy Dyble, katero ljubitelji folk rocka poznajo kot ustanovno članico legendarnih Fairport Convention, medtem ko je manj znano, da je bila za kratek čas, skupaj s svojim tedanjim fantom, mutliinštrumentalistom Ianom McDonaldom, članica zasedbe Giles, Giles & Fripp tik preden so se ti preimenovali v King Crimson. Njeni posnetki z Giles, Giles & Fripp so leta 2001 izšli na kompilaciji »The Brondesbury Tapes«. Po kratki avanturi s psihadeličnimi folkrockerji Trader Horne leta 1970 se je za dolgo časa umaknila iz glasbenega sveta, nakar je na začetku tega stoletja začela solo kariero. Pevska interkacija in izmenjava med Longodonom in Dyblovo je izjemna, medtem ko ju v ozadju spremljajo keltsko naravnani aranžmaji, da o izjemni solaži na mini moogu niti ne govorimo.
Kompleksna simfoprog/folkprog mojstrovina »A Mead Hall in the Winter«, eden izmed treh epov na albumu, pa je ena najbolj zanimivih stvaritev v dosedanjem Big Big Train ustvarjalnem opusu, saj so na njej v manjši meri eksperimentirali tudi z elementi novega vala, medtem ko je nosilni rif še posebno zanimiv. Interakcija med vsemi tremi kitaristi je fantastična, medtem ko Davidovega petja ni mogoče prehvaliti. Obenem se občasno dobro slišijo Sjöblomovi skladateljski vplivi in nekaj skandinavskega pristopa k progu, ki ga je s seboj prinesel iz Beardfish.
»Grimspound« je v vseh pogledih enakovreden naslednik predhodne mojstrovine »Folklore« in album o katerem bodo 'progoljubci' v letu 2017 še dolgo razpravljali. Na sleherni skladbi se čuti, da so glasbeniki vanjo z vsemi razpoložljivimi močmi vložili srce in dušo, se pravi tisto kar se pri sodobnih progresivcih ponavadi dostikrat pogreša. Kljub določeni aranžerski in konceptualni sorodnosti med »Grimspound« in »Folklore« pa sta si oba albuma v medsebojni primerjavi posameznih kompozicij dovolj različna, da ni mogoče govoriti o kopiranju preverjenega recepta, tako kot se to prevečkrat dogaja nekaterim Big Big Train glasbenim vrstnikom. Pozorno uho bo sicer tu in tam slišalo določene vplive nekaterih prog velikanov, zlasti Genesis za kar je najbolj zaslužna Longdonova barva glasu, ki nekoliko spominja na Petra Gabriela, pa vendar so Big Big Train skozi leta uspeli razviti povsem prepoznavni slog in to je eden glavnih razlogov zakaj so dandanes ena najbolj priljubljenih in spoštovanih sodobnih progrockovskih skupin.
na vrh