Zasedba DidiWa izdaja svoj studijski prvenec »Greva«. Dolga je bila pot njegovega vekanja na svet. Žal je prav v letu njegovega izida preminil idejni vodja in ustanovitelj skupine Klemen Koman. Avtorska naveza Klemena Komana s kitaristom Rokom Tomšičem je ustvarila vse kompozicije albuma. Zvočni nosilec je navkljub tragediji skozi katero je šla skupina, uspel več kot otipljivo ujeti njuno kitarsko igro, ki je hkrati odtis večplastne glasbene percepcije obeh kitaristov, ki se prevaja v edinstveni glasbeni jezik zasedbe DidiWa. DidiWa častijo življenje in ljubezen. Na to namiguje, poleg intimno, čutno in iskreno podanih sporočil v poeziji, že sama naslovnica sestoja bukovega drogovanjaka. Nekaj prvih besedil je nastalo na podlagi Komanove in Tomšičeve poezije, potem pa je iniciativo prevzela Vesna Godler, ki se je bandu pridružila še v istem letu.
Glasbena izkaznica skupine DidiWa, pa čeprav je bil maloprej uporabljen pridevnik edinstvenosti, pravzaprav za glasbeno zaznavni utrip slovenske geografske lege ni več presenetljiva. Gre za samoraslo zgodbo 14. skladb,ki združujejo pod svoje okrilje žanrske elemente tradicionalnega slovenskega folk melosa, jazza, bluesa (Svetilnik, Morje, Godzni blues), moč je zaznati tudi nastavke alternativnega rocka s psihadelično retrozvočno konturo sedemdesetih v skladbi Avgust, ali radiu prijaznega s popom zbližanega alternativnega rocka v skladbi Zelena oaza. Točke albuma so največkrat zasukane v izpovedno formo kabaretne šansone. DidiWa gradijo svojo zvočno sliko na popolnoma organskem tenu, kitarske fraze pa lahko podajo po potrebi tudi več hrupa, ki se uleže zlasti v točke proti koncu albuma (Avgust, Zelena oaza).
Ko smo pri združevanju različnih žanrskih iztočnic, so sestavine le teh v skladbah različno izražene. Seveda je v prvi vrsti najbolj pomembno to, da se med seboj »prenašajo«. To pomeni, da so v aranžiranju kompatibilne. In to uspeva DidiWa zelo učinkovito. Tu sta skladbi Dečko (prvikrat predstavljena že na kompilaciji Val10 – imamo dobro glasbo) in šegavo vihrava Ženitvena pesem, ki sta posebej intenzivno zbližana s tradicionalnim slovenskim melosom. Ženitveno pesem bi lahko izvajali na svojih nastopih (v svoji glasbeni zgodbi seveda) recimo Brencl Banda, medtem ko je skladba Dečko v purizmu zbližanja k izročilu slovenskega ljudskega melosa, kot tudi interpretacije samih verzov s strani Vesne Godler, tako prepričljiva, da ni težko zmotno vzbuditi misel, da gre v tem primeru pravzaprav za predelavo katere izmed tradicionalnih slovenskih ljudskih pesmi.
Poleg specifik kitarskega pristopa Komana in Tomšiča, kjer je zlasti v točkah eksperimentiranja moč zaznati večplastno sprejemanje glasbe Komanove vizije, kar se posledično preliva v kompozicije kot celoto, pa daje poseben ten izrazu skupine tudi srednje intoniran, nekoliko sramežljiv in mističen, a občasno tudi mračen vokal Vesne Godler (pevko nemara poznate iz udejstvovanja v ženskem alternativnorockovskem duetu All Strings Detached), ki pa je lahko tudi strastno silno razgret, tudi vzkipljivo očitajoč, ali igriv in sicer v skladbah, kot so Roka bosa, Svetilnik, Ina, Zima. Vesnin vokal je polno prepričljiv, prožno podajanje sporočil pa izredno čutno, podoživeto, strastno, v mirnih točkah pa obenem tudi krhko, mehko in mistično.
Bend se je odločil uvrstiti nanj prav vse točke, ki jih je kar štirinajst. Načeloma zadošča deset ali največ enajst točk na poljuben album. Po tej potezi gre slutiti, da zna biti ta album celo edini s strani skupine, prav zavoljo žalostnega dejstva, da v njej ni več njenega vizionarja Klemna Komana. Glede na glasbeni slog, ki ga uteleša album niti ne čudi, da je v skupino za koncertne nastope po izdaji albuma na Komanovo mesto vskočil univerzalni »gospod vsepovsod« Tilen Stepišnik, saj je filozofijo pristopanja h glasbi skupine DidiWa moč primerjati s Stepišnikovo zasedbo Alkimia, Komanov smisel za združevanje eksperimentalnih iztočnic jazz glasbe z muzikalično vrednostjo vodilnih fraz, pa je 100% pisan na kožo prav tipu kitarista, kot je Stepišnik. Seveda pa nikakor ne gre zanemarjati kitarista Roka Tomšiča, ki je v skladbah albuma "Greva" zapustil pravzaprav enakovredni pečat, kot Koman. Upajmo torej, da ta silno lep album izpiljenih in v artizmu jasno definiranih skladb ne pomeni hkrati tudi konca delovanja skupine in da njegov izid ne pomeni le postuhumno posvetilo njenemu ustanovitelju.
na vrh