Tisto, za kar (nas)je zveste privržence hard rock eminenc Dokken prikrajšal turobno mlačni album Lightning strikes again, smo, resda v nekoliko manj izvirni obliki, dobili z njihovih zadnjim ploščkom. Ker sta tako glasbeni navdih kot tudi Donov glas le še bežen spomin na herojsko preteklost, je studijski album izpred dveh let povsem logična posledica ustvarjalne stagnacije v luči novih glasbenih tokov in trendov. Kako torej nazaj na pota stare slave? S predelavo svojih največjih hitov seveda. Naslov Greatest hits je lahko pri tem zavajajoč, saj ne gre za še eno od zbirk z največjimi uspešnicami, ampak za še enkrat posnete skladbe, ki jih krasita občutno drugačna produkcija ter pristop. Tako bi torej moral učinkovati nesrečni Lightning strikes, a je album kljub tako opevanem povratku k izvirnemu kitarskemu zvoku povsem utonil v morju suhih refrenov in moreče zapuščine grungea. A če se zdi, da je pravi povratek skupine mogoč le v okviru že ustvarjenega glasbenega opusa, se je po drugi strani izkazalo, da lahko Dokken tudi v sodobnih razmerah (vsaj v teoriji) ustvarijo vse kaj več, kot ponujajo njihovi zadnji izdelki.
Zbirka vsebuje torej vse največje Dokken hite od Breaking the chains pa vse do Dream warriors, ter dva nova posnetka z naslovoma Almost over in Magic man, ki sta na tem ploščku povsem nepotrebna. Tudi zaradi tega, ker sta bržkone odvečni material z že tako mlačnega Lightning strikes again albuma. Zato pa ostale skladbe v najboljši možni meri oživljajo mogočno preteklost in nekatere so, četudi bi se to nemara zdelo komu blasfemično, celo boljše od izvirnih posnetkov. Kot rečeno, je Don zaradi težav z glasilkami (letos ga čaka operacija) spustil v nižje registre, ki odlično funkcionirajo predvsem pri refrenih Just got lucky, Into the fire in še posebej pri It's not love, ki pa je žal ne krasi udarnost Lyncheve ritmike. Sicer pa je kitarist Jon Levin odlično opravil svojo nalogo. Solaže so v večinoma na las podobne tistim mojstra Lyncha in odstopajo od pravoverne linije le pri najtežjih odlomkih, (kot je npr bliskovita picking kadenca sredi solo točke skladbe In my dreams). Tudi drugače je kitarski "wall of sound" povsem enakovreden Lynchevemu z izjemo skladbe Dream warriors, kjer je v ospredju akustika, ki še poudari zaspanost iz opisanih razlogov že tako osiromašenega refrena. A omenjeni soundtrack iz istoimenskega filma serije Nightmare on Elm street je poleg dveh novih skladb edina šibka točka tega sicer nadvse solidnega albuma.
Na novo posneti največji hiti žal niso napoved ponovne združitve skupine, saj je George Lynch kljub številnim tovrstnim govoricam nedavno pojasnil, da se zaradi dobro znanega in še vedno aktualnega spora med njim in Don Dokkenom ne bo vrnil k matični zasedbi. Plošča pa dokazuje nekaj drugega in sicer to, da je tudi z modernim zvokom mogoče ustvariti glasbo, ki se ne podreja trendom in prav nič ne zaostaja za harmonično popolnostjo izročila polpretekle zgodovine. Seveda je jasno, da sodijo zbrane skladbe v povsem drugo glasbeno obdobje, a če to vsaj delno drži, je omenjeno dejstvo vredno vsaj toliko kot ponovna združitev Dokkenov.
na vrh