»Gravity« je skupno enajsti studijski album dolgoživih zastavonoš rock'n'rolla in nenazadnje tudi heavymetala iz Velike Britanije Praying Mantis (enajsti, če vštejemo album "Throwing Shapes", ki so ga izdali pod imenom Stratus). Praying Mantis so namreč skupina, ki je doprinesla pomeben košček k oblikovanju klasičnega heavy metala, saj je bila skupina del N.W.O.B.H.M. gibanja, čeprav je hitro skrenila v vode AOR glasbe.
Skupina je z nizozemskim pevcem Johnom Cuijpersom in bobnarjem eksotičnega vzdevka Hansom in ‘t Zandtom (ne ni ritem mašina, brez skrbi), očitno našla stabilnost in tako je pred tremi leti izšel izvrstni album »Legacy«. Pravzaprav velja "Legacy" za briljantno delo, s katerim so Praying Mantis takrat po šestih sušnih letih na moč lepo ujeli priključek s svojim glasbenim opusom. Zanj so potrebovali torej nekaj let in res izpilili vse aranžmaje do potankosti. No »Gravitiy« seveda sledi glasbeni usmeritvi in smernicam predhodnega albuma, pa vendar ni več tako pronicljiv v svežini in idejah kot predhodnik »Legacy«.
Stilsko so si Praying Mantis, Lionheart, Airraid, precej blizu, ko brskamo po sodobnikih znotraj iste genercije skupin. Mogoče jih je vezati stilsko tudi na Uriah Heep ero med letoma 1995-1998, kot tudi na dela skupine Sweet. Bombastične šelesteče refrenske napeve kujejo Praying Mantis tako, da jih pretkano opremljajo s harmoničnimi zborovskim napevi, kar poglablja drama teater in dviguje pomp ter bombastiko v komadih. No "Gravity" tokrat grabi poslušalca z »narobnega konca«. Keep It Alive sicer dolguje v rifu nekaj navdiha legendarnim Thin Lizzy in ne prinaša posebnega razloga za vzihčenost na poziciji otvoritve albuma. Še več. Naslednja Mantis Anthem je povsem odvečni eksperiment, podprt z elektronskim sempli in deluje za skupino takšnega kova, kot so Praying Mantis in s tako dolgim stažem, prej otročje, kot pa zrelo. Po naslovu komada lahko sklepate na povsem ceneno besedilo, ki vas poiziva k družnemu ploskanju rok ter meketanju. Pootročeno ni kaj. Time Can Heal in 39 Years spravljata album v nadaljevanju polagoma v prave trincie, no in šele peta skladba na albumu, to je naslovna Gravity je tisti komad, ki ga čakaš od Praying Mantis. Izvrstni blago mračni mini ep, naphan z bombastiko, izpeljan iz mola, okrašen z značilnimi dvojnimi kitarskimi harmonijami v tercah in grabežljivim refrenom. K sreči temu sledi preostanek albuma, ki od tu dalje nenehno valovi v barvitih menjavah razpoloženjskih stanj. Epskost vzdržuje Ghosts of the Past, ki mračnost poglablja na albumu, bend pa se tujedrnateje oprime simfoničnih elementov (z njimi izdatneje obarva tudi sklepno Fnal Destination). Od tu dalje, pa vse do konca držijo preostale skladbe novi album »Gravity« na visokem kakovostnem nivoju, to je tistem, ki ga oboževalec skupine od takšne skupine pač zahteva. Tudi baladna The Last Summer, ki nosi nekaj več akustičnih primesi, nosi blago obskurno držo in tragičnost, brez sapice možnih saharoznih popadkov. Poseben odklon prinaša mehka Foreign Affair, kjer se s svojo značilno AOR pozo skupina na albumu najintenzivneje približa pop rocku osemdesetih. Nato pa Shadow Of Love in Final Destination za veliki finale dostavita znova večjo dozo adrenalinske naglice na album in »Gravity« se sklene v visoko vibrantnem vzdušje perfektnega križanja elementov hard rocka, AORa in heavy metala. Za skupino pravzaprav tipsko.
Mid eight pasaže, so zabeljene z značilnimi kitarskimi solažami, kompozicije pa praviloma vsebujejo tudi predrefrene! Vse je spravljeno skupaj znova izredno smelo in po vzoru velikih izkušenj in rutine. Z izjemo nekoliko štoraste izbire skladb na začetku albuma. Praying Mantis torej ostajajo zvesti svoji glasbeni viziji, ki hodi po prefinjeni srednji liniji, kjer se uspešno sporazumevajo elementi heavy metala, hard rocka in AOR glasbe. Še naprej vztrajajo in stremijo v perfekciji glasbenega vizionarstva, ki daje izjemen primat muzikaličnosti, katero so Praying Mantis skrbno negovali in zadrževali skozi vsa leta kljubovanja, vzponov ter padcev. In v tem vzdržali. Zgodba se torej nadaljuje z »Gravity«.
na vrh