»Gravitas« je prvi Asia album s kitaristom Samom Coulsonom v postavi, potem ko je slednji leta 2013 zamenjal legendarnega, pogostokrat genialnega, vendar hkrati muhastega in neprilagodljivega 'gospoda Sovo', Stevea Howea (Yes). Howeov (pričakovani) odhod je pomenil vnovičen konec klasične Asia postave, vendar se tokrat zaradi tega skorajda noben privrženec skupine ni pretirano sekiral, saj so zadnje tri studijske albume pestili isti kronični problemi, ki so bili povezani tudi s specifično skladateljsko filozofijo prej omenjene kitarske veličine. Howe še zdaleč ni bil edini zaviralec tega, da bi se Asia končno vsaj nekoliko premaknili iz preteklosti in poskusov obnovitve nekdanje ustvarjalne in ambientalne magije, ko so v osemdesetih kraljevali na vrhovih glasbenih lestvic, saj so tudi preostali trije 'stari mački', se pravi pevec/basist John Wetton (ex-King Crimson, Uriah Heep, UK), bobnar Carl Palmer (ex-ELP, Atomic Rooster) in klaviaturist Geoff Downes (Yes, ex-The Buggles), vsak na svoj način oklepali nekaterih precej generičnih skladateljskih idej.
Coulson je tako pristal v sredini treh prog rock/AOR starost, kateri so ga hitro sprejeli pod svoje okrilje kot enakopravnega člana, kar je bilo za talentiranega mladega kitarista svojevrstno, a zasluženo priznanje. Njegov kitarski slog se seveda po tehnični ravni ne mora kosati s slovitim predhodnikom, ki je imel tudi svoj specifični pristop kovanja kitarskih pasaž, vendar je zato v žanrskem smislu precej bolj prožen in se ne sramuje občasnega snovanja trših fraz.
Rezultat z mladostniško energijo cepljenih Asia je album »Gravitas«, kateri se vnovič ponaša s tradicionalno naslovnico legendarnega Rogerja Deana, pa tudi s presenetljivo kakovostno in živahno produkcijo dueta Wetton-Downes, ki predstavlja razveseljiv napredek v primerjavi s predhodnim albumom, jubilejnim, a prehitro dolgočasnim »XXX« (2012). »Gravitas«, ki bi se originalno moral imenovati »Valkyrie«, po uvodni skladbi na albumu, tudi v skladateljskem smislu predstavlja preobrat na boljše, kar bo razveselilo vse tiste, ki so po »XXX« obupali nad tem, da bi lahko band po tridesetih letih delovanja poskrbel za kakšno posebno prijetno presenečenje. Mimogrede, z Gravitas so stari Rimljani, večinoma v podobi alegoričnih boginj, označevali eno od štirih vrlin (poleg Pietas, Dignitas in Virtus).
Tokat se je članom Asia-e z »Valkyrie« posrečilo ustvariti zares imeniten uvod v album, kakršen se spodobi za njihovo fascinantno zapuščino in kakršne so nekoč že znali ustvarjati na najvišji kakovostni ravni, a jim je na stara leta začela pošteno pojenjati inspiracijska raven. Melodična večglasja poskrbijo za magičen in nostalgičen uvod, medtem ko orkestralni aranžma hitro preide v mogočno melodijo s preprosto, a krepostno kitarsko fazo. Wettonov specifični vokal tako že v hipu dobi priložnost, da zadiha s polnimi pljuči ter doživi razodetje v epskem refrenu. Končni rezultat je grandiozna atmosfera, kakršne ni bilo že lep čas slišati na Asia albumu, poleg tega Coulson s kratko, a imenitno solažo vnese še en nadvse osvežilen element.
Tudi naslovna stvaritev, ki je dolga skoraj osem minut, sodi med vrhunce albuma. Veličastna orkestralna otvoritev, kjer se lepo sliši melotron, je sijajen priklon simfonično progrockovskim koreninam originalnih treh Asia članov in še ena zelo dobrodošla poteza, ki bo razveselila vse dolgoletne privržence. Sledi prebrisan časovni prehod na klavirju na katerem Downes še stopnjuje svojo klaviatursko genialnost, še zlasti potem, ko se pod njegovimi prsti znajdejo tudi Hammond orgle. Wettonov vokal sredi vsega tega simfoničnega veličastja že kar nekaj let ni zvenel tako dobro kot na tej skladbi, pa tudi sicer se zelo dobro drži skozi celoten album. Palmer je standardno nenadkriljiv pri svojem discipliniranem, a dinamičnem mikastenju bobnarske postavitve, obenem pa znova potrjuje status enega najboljših rock bobnarjev vseh časov. 'Mladinec' Coulson medtem s supersonično kitarsko solažo zapečati svoj status odlične zamenjave za legendarnega, a žal na stara leta pretirano okostenelega (v prenesenem in dobesednem pomenu) Stevea Howea.
»The Closer I Get To You« je prva power balada na albumu in obenem prva kompozicija na »Gravitas«, ki tudi z upočasnjenim ritmom nekoliko ubije izjemen, tako rekoč osvežilni uvodni del. Predrefren bo, tudi zaradi samega besedila, nekatere morda za trenutek spomnil na The Cars zimzelen »Drive«, kar pomeni, da se ne izogne nekaterim že slišanim, rahlo generičnim zvočnim elementom, čeprav bo klasični AOR refren navdušil vse zveste privržence.
Toliko bolj zanimivo izpade »Nyctophobia«, precej neobičajna stvaritev, ki navdih za naslov in besedilo črpa iz fobije pred temo. Smešno, ampak čisto možno, da je kakšnega originalnega Asia korenjaka na stara leta postalo strah spanja v temni sobi. Glede na Wettonova sentimentalna besedila o ženskah, ki zavladajo na drugi polovici albuma, jih vsekakor muči že tretja puberteta. Uvodni aranžma nekoliko potegne na Supertramp hit »The Logical Song«, kar pa je na srečo tudi edina sorodnost, saj skladba hitro zavzame specifičen utrip in ambient, ki vrhunec doživi v epskem, večglasnem refrenu. Slednji bo vnovič všeč tistim, kateri bi radi od novih Asia slišali uspešno fuzijo 'starih/klasičnih in kolikor toliko 'novih' aranžerskih trikov.
Tudi »Russian Dolls«, ki je bila verjetno navdahnjena z Wettonovim potovanjem po Rusiji in katera diši po seksualnem turizmu, če že ne po bližnjem srečanju s članicami Pussy Riot, vsekakor ni napačna stvaritev. Kraljevski simfonični aranžmaji lepo izgrajujejo vsesplošno melanholično atmosfero, medtem ko je Wettonov kontemplativni pristop pri petju usmerjen ravno po pravšnji liniji da ne izpade osladno. »Heaven Help Me Now« je že nekoliko bolj generičen, a še vedno soliden dosežek, ki s pompoznim orkestralnim uvodom, v katerem še posebno briljira Downes, poskrbi za uvodno dramo. Po zaslugi Coulsonovih priostrenih kitarskih pasaž in Palmerjevih masivnih prehodov se bo marsikdo spomnil na določene stvaritve z albuma »Astra« (1985). Tako udarne, a še vedno izrazito melodičnorockerske stvaritve, si s Howeom v postavi ne bi mogli niti slučajno privoščiti in lepo je da so si tokrat dali nekoliko duška.
»I Would Die For You«, ki z uvodno kitarsko frazo spomni na Iron Butterfly zimzelen »In-A-Gadda-Da-Vida« je klasična Asia power balada, kakršnih so v zadnjih letih ustvarili lepo število. Razen precej drugačne kitarske frazeologije kot je bilo to običajno v preteklih nekaj letih ne ponudi ničesar posebno osvežilnega. »Joe DiMaggio's Glove«, ki je bila očitno navdahnjena po rokavici slovitega ameriškega igralca baseballa. Slednji je bil, poleg številnih rekordov na igrišču, svoj čas znan tudi kot drugi mož Marilyn Monroe. Ta sentimentalna power balada predstavlja trenutek, ko se Asia pretirano predajo tistim generičnim elementom, kakršnim se kot kaže enostavno ne morejo več izogniti, čeprav si tokrat zaslužijo pohvalo za nostalgični refren in fascinantni simfonični aranžma. Očitno je za finale albuma nekoliko zmanjkalo prave energije in osvežilnih skladateljskih idej, saj je »Till We Meet Again« še najslabša stvaritev na »Gravitas«. Nosilni orglarski aranžma in večglasja tokrat zvenijo pretirano posiljeno, če že ne rahlo nadležno, medtem ko generično ljubezensko besedilo predstavlja precejšen kliše celo za Wettonove običajne lirične norme. Še sreča, da Coulson v izhodu skladbe vse skupaj začini s kratko, a zabavno, bluesovsko obarvano solažo.
Prvi Asia album s Samom Coulsonom je njihov najboljši po vrnitvi klasične postave leta 2007, saj je prihod novega kitarista vdahnil osvežilni veter v že pošteno preperela jadra legendarnega banda, ki se tudi na »Gravitas« ni mogel izogniti nekaterim pretirano generičnim trenutkom. Asia so krvavo potrebovali neko spremembo in zvokovno prenovo. Z »Gravitas« se jim je to naposled vsaj deloma posrečilo, tako da so se po kvaliteti z njim celo uspeli približati tudi nekaterim klasičnim albumom iz osemdesetih in devetdesetih. Škoda, da jim je, predvsem v drugi polovici albuma, na koncu nekoliko zmanjkalo sape, da bi »Gravitas« predstavljal popoln preporod 'starih mačkov' in čudežno odkritje vrelca mladosti.
na vrh