»Grand Hotel«, šesti studijski album legendarnih britanskih progresivnorockovskih pionirjev Procol Harum, je bil znanilec 'novih časov'; občutnih zlogovnih sprememb v dotedanjem pristopu teh mojstrov združevanja rocka in simfonike, ki so se z zimzeleni, kot so »A Whiter Shade of Pale, »Shine On Brightly«, »A Salty Dog« in »Homburg«, za vekomaj zapisali v srca glasbenih gurmanov. Kitarista Davea Balla, ki je leta 1972 sodeloval na njihovem prvem koncertnem albumu »Procol Harum Live in Concert with the Symphony Orchestra«, je v tem času zamenjal Mick Grabham. Prejšnji kitarist jih je zapustil ravno, ko se je band že slikal za »Grand Hotel« naslovnico, tako da je bila Ballova glava na fotografiji, vendar ne tudi telo, 'odrezana' in zamenjana za Grabhamovo.
Navkljub temu, da so v kratkem času zamenjali kar dva kitarista in dobili novega basista v Alanu Cartwrightu, pa so Procol Harum v tem obdobju, ko so dokončno opustili vse psihadelične in tudi številne blues elemente iz preteklosti, zakorakali v najbolj stabilno fazo svoje kariere, sploh kar se tiče trdnosti same zasedbe. Navkljub temu, da »Grand Hotel« na prvi pogled deluje kot konceptualni album, kar velja tudi za večino besedil, ki se nanašajo na vse večje družbeno razslojevanje, pa po besedah pisca besedil Keitha Reida pripoved oziroma satira o snobovskem življenju družbenem 'elite' v dragem hotelu, ne preseže okvirov naslovne skladbe. Reidova besedila so vnovič posebno poglavje zase, polna pronicljive družbene satire, pogostokrat pa tudi tipičnega angleškega črnega humorja, kar je bil skozi celotno Procol Harum zgodovino nedvomno blagoslov prav posebne vrste.
Osrednji 'zvezdnik' in so-poglavar skupine, brkati pevec in igralec klavirja Gary Brooker, dandanes poleg Reida edini originalni Procol Harum član, je s svojo že skorajda pregovorno vokalno karizmo in subtilnimi, velikokrat melodramatičnimi klavirskimi aranžmaji, katere zvesto dopolnjujejo šelesteče orglarske 'tapete' v režiji Chrisa Coppinga, po pričakovanju glavni nosilec posameznih kompozicij na »Grand Hotel«. Ne sme se pozabiti omeniti tudi na kitarista Grabhama, ki v svojih solažah zvesto nadaljuje blues tradicijo originalnega Procol Harum kitarista, legendarnega Robina Trowerja, čeprav je njegov slog občutno manj prefinjen in inovativen, medtem ko mu je obenem namenjeno tudi nekoliko manj prostora za improviziranje oziroma solistične pobude.
Naslovna skladba, popolna burleska na snobovsko in brezčutno angleško družbeno smetano, ki v igralnici hotela Ritz ob potokih šampanjca zapravlja na plečih revežev surovo prigrabljen denar, vsebuje čuječen klavirski uvod, na kar se na krilih razkošnih orglarskih aranžmajev prelije v pravo simfoničnorockovsko orgijo, kjer ne manjka dramatičnih orkestralnih sekcij, zborovskih orkestralnih harmonij, pa tudi posmehljivih plesnih ritmov na klavirju. Brookerjev melanholični pevski pristop je temu primerno poln trpkega cinizma, medtem ko Grabhamove melodične kitarske pasaže ob vsesplošnem simfoničnem razkošju vnesejo tudi nekaj pričakovane epike. Preostale skladbe na albumu so krajše od šestih minut, vendar vsebuje dovolj kompleksnih elementov in nenadnih ritmičnih preobratov, da izpadejo zanimivo tudi za vse 'nekoliko bolj zahtevne poslušalce'.
»Tojours l'amour«, hudomušna satira na račun nezveste ženske, vsebuje nagajivo orglarsko melodijo in sočne kitarske improvizacije, medtem ko se Brooker vokalno vnovič spremeni v sarkastičnega 'komedijanta', tako da iz navidezno preproste skladbice ustvarijo nadvse kontrasten zvočni vrtiljak. »A Rum Tale« je na subtilni klavirsko-orglarski melodiji položena balada, ki z nostalgičnim vzdušjem in besedilom o potovanjih v daljne kraje spominja na 'stare dobre' mornarske zgodbe, kakršne je Reid svoje dni pripovedoval že na nepozabni klasiki »A Salty Dog«. »T.V. Caesar«, še ena družbena burleska, tokrat z besedilom na račun zasvojenosti s televizijo, vsebuje pompozne simfonične aranžmaje, inteligentno tempirane bobnarske prehode te vnovič imenitno, izjemno vživeto Brookerjevo pevsko predstavo. Bradfordova prebrisana kitarska improvizacija dodatno popestri posmehljivo in obenem (na račun orkestralno obarvanih pasaž) veličastno vzdušje.
Na »A Souvenir of London«, družbeni satiri s šegavimi akustično-kitarskimi akordi in nabritimi orglarskimi teksturami, je Brooker vokalno še posebno zajedljiv. Procol Harum, ki nikoli niso varčevali s pikrimi besedili na račun zategnjenih angleških rojakov, sicer izvirajo iz pokrajine Essex, ki spada pod severovzhodno londonsko okrožje. Tudi na precej udarnem in razposajenem »Bringing Home the Bacon«, kjer mračne orglarske pasaže spominjajo na klasično glasbo iz kake grozljivke, medtem ko brezkompromisen ritem narekujejo predvsem zašiljene kitarske fraze, si Brooker in Reid (kot avtor besedila) ne moreta kaj, da ne bi na posmehljiv način 'spregovorila' besedo ali dveh o revščini in ostrih socialnih razlikah, ki so že tedaj razjedale njuno domovino.
Na melodramatičnem standardu »For Liquorice John«, socialni satiri alkoholizma, še enega (ne samo) tipično britanskega družbenega problema, kjer se band nenadoma hudo zresni, mogočne Coppingove orglarske pasaže zavzamejo centralno pozicijo, medtem ko nič manj ne navduši Brookerjeva srceparajoča pevska predstava. Najbolj nenavaden in v marsičem tudi najbolj zanimiv eksperiment na albumu pa nedvomno predstavlja sakralno obarvana balada »Fires (Which Burn Brightly)«, kjer Brookerja na izvrsten način dopolnjujejo ženske zborovske vokalne harmonije v domeni (žal že pokojne) gostujoče francoske pevke Christiane Legrand. Slednja s svojim soprano vokalom priredi okusen kontrast med moško-ženskimi vokalnimi harmonijami, medtem ko oba pevca na dramatičen način spremljajo sakralno začinjeni orglarski aranžmaji.
Za zaključek albuma pa se Procol Harum na »Robert's Box«, še eni burleski, vnovič prelevijo v trop nepoboljšljivih šaljivcev. Besedilo se seveda ne nanaša na King Crimson kitarista Roberta Frippa, temveč na podobnega, če že ne istega enigmatičnega 'zdravnika', 'doktorja Roberta', katerega so svoje dni na albumu »Revolver« (1966) v istoimenski skladbi na šaljiv način obravnavali že Beatli, zato ker je slavne in bogate zalagal z novimi drogami kot so amfetamini. Procol Harum se obregnejo ob 'magično škatlo' tega 'zdravnika', katerega identiteta ni bila nikoli razkrita, pa tudi ob njegovo stranko, odvisnika, ki pride po novo dozo, kar dosežejo prek mogočnih orkestralnih aranžmajev ter to burlesko čisto na koncu za kratek čas popeljejo celo v epske vode.
V luči polaganja razkošnih orkestralnih aranžmajev in učinkovitosti smešenja angleške družbe je »Grand Hotel« še danes eden najboljših Procol Harum dosežkov ter obenem eden njihovih zadnjih dosežkov, kjer je še moč govoriti o ustvarjalni briljantnosti prav vseh članov banda. Sredi obdobja, ko je progresivni rock doživljal svoj največji artistični in komercialni razcvet, so ti začetniki žanra uspešno vzdrževali korak z najboljšimi izvajalci tistega časa ter na račun vse bolj poglobljene orkestracije za seboj dokončno pustili psihadelično in bluesovsko obarvana zgodnja leta. Procol Harum namreč niso želeli ostati večni zvočni 'ujetniki preteklosti', pa čeprav so bila leta s konca šestdesetih čas, ko so uživali največjo priljubljenost in prepoznavnost.
na vrh